Pomembno je kako živimo. In tudi kako umremo.

5. februar 2022

Kako živeti, da bomo v miru odšli? Kako umreti brez obžalovanj, svobodno in v zaupanju?

Te dni veliko razmišljam o tem, kako pomembno je, ne le kako živimo svoje življenje, temveč tudi kako iz tega življenja odidemo, ko pride naša ura. Kakšne misli in občutki se nam odvijejo pred očmi in kako na svoje živeto življenje pogledamo, ko se znajdemo na točki odhoda.

Smo zadovoljni, pomirjeni, imamo dober odnos s seboj, lastno dušo in stvarstvom? Smo gojili zaupanje, ljubezen, vero, medtem ko smo hodili to življenje? Uspemo to gojiti (tudi) v zadnjem dihu tega telesa?

Verjamem namreč, da duša, ki je sledila sebi in udejanjala korak za korakom, kar ji je šepetalo višje vedenje, iz tega sveta odide pomirjena, zadovoljna, s polno malho ljubezni in modrosti srca. Odide pripravljena. Ko je seveda čas za to in niti sekundo prej.

Taka duša odide z radostjo, saj ve, da je to njen naslednji korak, ki ga naroča Univerzum. In njemu zaupa z vsem kar je. Saj se je za to urila celo življenje.

Verjamem, da duše, ki je sledila sebi in šepetom modrega stvarstva, ob odhodu ne krči bolečina neuresničenih dejanj, neizrečenih besed, neodpuščenih zamer. Da je ne stiska gnev, razočaranje, obžalovanje. Da ve zakaj je bila tu, kaj je tu počela in tudi ve kam gre.

Tja kamor gre, gre s ponižnostjo, hvaležnostjo, popolnim zaupanjem, blaženostjo. Odpeta spon vseh odnosov, situacij, stvari. Svobodna materialnega sveta. Ljubljena od stvarstva samega.

Veliko govorimo o tem kako živeti. Pa vendar je pomembno govoriti tudi o tem kako umreti. Vse nas čaka. Smrt. In verjamem, da se z njo lahko srečamo tako, da nam ni hudo, da nam je v samem bistvu lepo.

Pomislimo, že sedaj, ko smo živi, da nas enkrat v tem telesu, v tovrstni obliki, ne bo več. Spomnimo se na to dejstvo, večkrat. Morda bomo ravno zaradi te misli, v ljubezni, moči, ponižnosti lažje sledili klicu duše, sledili navodilom višjega. Tako ne bomo zgrešili ali svojega življenja narobe živeli. Tako nam bo dano v miru oditi. Oditi tako, da bo duši omogočeno povsem jasno modro nebo.

Če razumemo, da nam je življenje dano, da lahko v njem odkrivamo Resnico, potem razumemo, da nam je tudi smrt dana, da v njej odkrijemo Resnico.

Na točki, ko naše srce zadnjič utripne, ni več prostora za iluzije, zato se po svojih najboljših zmožnostih potrudimo, da iluzije odlepimo iz naših oči v času, ko naše srce še (krepostno) bije. Stari 20, 50, 80, 100 let, ni pomembno.

Duša ne šteje časa tako kot ljudje, saj je brezčasna, a pomembno je, da kot človek doživi in uvidi, kar je prišla izkusit in doumet. Pomembno je, da spregleda kdo je v resnici in kaj je Resnica, da se osvobodi vezi in spozna od kod izvira, kje je njen dom.

Na poti odstiranja iluzij, spuščanju spon in usklajenega delovanja, sem vam lahko v podporo. Naj vaš čoln pluje tako, da bo duši (tudi) ob odhodu toplo.

Z ljubeznijo, Patricija

Pomembno je kako živimo. In tudi kako umremo.

Preberi še