Skozi črnino v modrost, skozi dualnost v obstoj.
Širjenje zavesti običajno ni to, kar mislimo, da bo. (Preberite s poljem srca)
Zapis, ki ga bo um morda razumel, morda pa ne. Predlagam branje s poljem srca, dovoljevanje, da se preko besed do srca preda resnica.
Širjenje zavesti, rast v zavedanju, poglabljanje vedenja…običajno ne gre tako, kot mislimo, da bo šlo. Pot do širšega obzorja nas običajno vodi drugače in najbolje je, da se kar prepustimo, saj naša bit dobro ve kam nas vodi. Ni nam potrebno razumeti vsega, nič posebnega nam ni potrebno narediti, le dovoliti si, izbrati si.
Širše obzorje, ki si ga predstavljamo tudi običajno ni to, kar smo mislili, da bo. Tako niti pot, niti obzorje nista lepša ali grša od tega, kar smo si zamislili, temveč le sta, taka kot sta. Izgubita dualnost, izgubita naboj plusa ali minusa, le še obstajata. Mi širši, mi drugačni, mi z novim izkustvom, nič boljši, nič slabši kot prej, le v novem prostoru, novem zavedanju, obstajamo.
Izgubimo tla pod nogami pa vendar stojimo trdneje kot kadarkoli prej. Izgubimo meje s svetom pa vendar se jasneje kot kadarkoli prej zavedamo meja lastnega obstoja. Polje je novo pa vendar tako poznano. Postanemo nekaj, kar smo od nekdaj bili, nekaj, kar v neskončnih dimenzijah možnosti je za nas vedno bilo mogoče biti.
Vemo, da smo si izbrali, vemo, da ni resnično, vemo, da je tu za nas. Vemo in ljubimo bolj kot kadarkoli prej. Vemo, da ljubezen je lepilo naših zbir, da ljubezen je sidro našega obstoja. Vemo, da skozi temo zaplavamo v luč, da obe sta tukaj za nas, da obe sta v nas.
Sprejmemo, obstajamo, izbiramo, ljubimo, sidramo, rastemo. Smo. Eno.
