Ranljivost
V ranljivosti biva največja moč življenja.
Ranljivost. Sliši se kot nekaj, kar si nihče ne želi, saj moč je tako opevana, tako povzdignjena. A ravno znotraj ranljivosti biva največja moč. Tam biva moč resnice, biva moč človeškosti, biva moč srca.
Človek je ranljiv, tak je njegov obstoj. Odvisen je od narave, od soljudi, od lastnih izbir. Telo je ranljivo. Um je ranljiv. Identiteta je ranljiva. Varnost je ranljiva. Vse, kar smo, vse kar imamo, vse kar izkušamo, prav vse je ranljivo. Kajti vse je minljivo. Vse je večno spremenljivo.
In v ranljivost je vesolje vpeljalo lepoto, hvaležnost, čudež obstajanja. Bolj kot si dovolimo biti ranljivi in si priznati, da smo ranljivi, bolj si dovolimo občutiti življenje. Življenje je izven cone udobja. In izven cone udobja je nepredvidljivo, je ranljivo.
Kar pa nam je vedno dano, je naš notranji steber, naš dom znotraj nas, kamor se vedno lahko vračamo, od koder se vedno lahko napajamo, od koder se vedno lahko objamemo.
V svetu ranljivosti, v obstoju ranljivosti, imamo ta steber, ki nam omogoča, da se vedno najdemo, da imamo vedno sami sebe, dostop do glasu svoje duše, dostop do Enosti in vsega kar je. V ranljivosti tako najdemo moč, vedno znova.
Si dovolite biti ranljivi? Si dovolite biti živi?
