Smrt in uresničene želje
Zgodba kako je smrt v meni prebudila življenje in mi uresničila mnoge tihe želje. Zapis o soočanju z odhodom dveh ljubih ljudi in novi prostornini srca.
Ena od stvari, ki sem si jih zaželela v začetku leta je, da bi čutila življenje v vsej njegovi polnosti. Da bi izkusila to čudovito zemeljskost, ta čudoviti otipljivi svet. Da bi se me življenje dotaknilo in napolnilo vse moje celice. Nekaj mesecev nazaj sem si zaželela, da bi še izmojstrila svoje čutenje neotipljivega, tistega subtilnega, tistega nekaj kar je težko ubesediti samo veš da je. Par tednov nazaj sem si zaželela čutiti svetost in užitek življenja. In nisem si mislila, da bo smrt tista, ki bo v meni prebudila življenje, da bo smrt tista, ki mi bo uresničila vse te tihe želje.
Še nikoli v življenju se nisem počutila tako povezano s svetom, s to realnostjo, tako z odprtim srcem in tako polno ljubezni. Istočasno se še nikoli nisem počutila tako ranljivo, minljivo, ponižno, človeško. Še nikoli nisem življenja začutila tako svetega, tako dragocenega. Še nikoli nisem čutila take praznine, istočasne prostornine in užitka vsega, česar se lahko dotaknem in kar lahko občutim. Moji senzorji za zaznavanje neotipljivega so se še odprli in še nikoli nisem zaznavala tako jasno vse neizrečeno in tistega nekaj v zraku.
Ob izrekanju svojih želja si nisem predstavljala, da bo prišla smrt in mi pokazala korake, mi osvetlila pot, mi nanizala darilo za darilom. V roku dveh tednov sta brez pričakovanj odšli dve meni ljubi duši. Z odhodom vsake od njih se je vame in v meni pričelo sidrati nekaj povsem novega, se je začelo prebujati nekaj neznano globokega. V meni se je prebudila sila, prej nepoznana, življenja vir prej skrit in od mene same v oklep zavit.
Ko jočem, jočem iz toliko razlogov. Običajno se prične s pogrešanjem in dojemanjem dokončnosti fizičnega stika, ki se počasi prelevi v hvaležnost skupnih trenutkov in lepote doživetega. Čutenje se rado nadaljuje v globoko svetost in ponižnost. Kot vir neskončne ljubezni se sidra vame življenje samo, ki odpira srce v neznane dimenzije. Včasih jočem od lepote čutenega, od tiste močne, nevidne neskončne povezave, od modrosti in vedenja preminule duše same.
Verjamem, vem in čutim, da mi je vsaka od teh dveh duš pustila neprecenljivo popotnico za nadaljno zemeljsko življenje. Čutim kako se je energija obeh v svoji dušni čistosti iz fizičnega sveta razpostrla do vseh nas, ki smo imeli čast hoditi z njima. Vem, da je odhod vsake od njih spremenil moje in naše dojemanje sveta.
Neskončno sem hvaležna. Za življenje, ki sta ga v meni prebudili. Za razpustitev mnogih iluzij. Za novo prostornino srca. Za večnost, minljivost in tančico med obema. Za čutenje zemeljskega in tistega nekaj, tako božanskega.
Slutim, da se naše potovanje na nek način šele pričenja, čeprav se je na tem nivoju zaključilo. V čast mi bo, v prepletu enosti, še naprej nizati zgodbe svetega. Radostim se kam vse nas bo še vodila ljubezen, kako vse se bo še širila zavest, kam vse bomo še v srcih povezani potovali in zgodbe svetega življenja kovali.
Čeprav se duši med seboj nista poznali, sta zame osebno spletli rdečo nit, ki pravi: Iskrenost je prava pot do sreče. Ljubi, ljubi, ljubi. Ljubezen se čuti, ljubezen ti življenje da, ljubezen je najmočnejša sila sveta. Dovoli si brez sramu biti to kar si in v užitku telesa čutiti magičnost povezav. Ne dodajaj časa. Živi, sedaj.
Za vse, ki se morda v tem času srečujete z izgubo, sem tu. Za vse, ki ste se srečali z izgubo in je izkušnja za vas pustila več krčenja kot širjenja srca, sem tu. Podpiram vas, vem, da vam lahko doprinesem s tem kar biva v mojem vedenju in življenjskih izkušnjah. Vem, da jaz nisem sama, vem, da vi niste sami v čutenju vsega mešanega. Čutim, da moramo govoriti o smrti, da moramo govoriti o minljivosti, da moramo govoriti o življenju, o ranljivosti, o vsem, kar odhod nekoga v nas prebudi.
Odhodi ljubih ljudi so lahko nekaj najbolj svetega in čudno lepega, kar nam je lahko podarjeno, je nekaj kar lahko v nepoznane dimenzije odpira naša srca in v nas sidra še več ljubezni in življenjske energije. Verjamem, da si prav vsak od ljubih, ki odide iz tega sveta, želi, da uvidimo vse modrosti, ki so jih nosili s seboj in nabrali na njihovi poti. Istočasno verjamem, da prav vsak od naših ljubih bi si želel, da bi v polnosti živeli življenje, ki nam je dano pa čeprav v fizični obliki brez njih. Vem, da ljudje, ki jih imamo radi so tukaj z nami, postanejo naši navijači, naši podporniki, naši vodniki, naši varuhi, naši dodatni izviri moči in ljubezni.
Čutim, da lahko marsikomu ponudim dlan, da z odprtim srcem in lučjo, ki biva v njem, lahko nudim oporo, podporo in drugačen pogled na smrt. Če čutite moje besede, če čutite tisto nekaj, pridite. Izmenjajmo, kar si imamo izmenjati.
