Zdrave odnose težko gradimo v krču
Ko nas ljudje spomnijo na travmo, bolečino, največkrat nismo v resnici prisotni, ampak smo v nekem drugem kraju in prostoru.
Gledamo kako bomo preživeli, podoživljamo čustva in sklepe tiste situacije, tiste izvorne bolečine. Miselni tok gre na raven takratne zavesti, telo se odziva skladno s takratnim dogajanjem, energetsko polje še bolj jasno pokaže špranje, luknje, raztrganine.
Če tega ne zaznamo, prepoznamo, zavestno opazujemo ter zacelimo, nas vsakič znova potegne v avtomatizem, v tisti teater katere nezavedni igralec smo in voila, podoživimo čustven naboj, potrdimo si prepričanja, naložimo še eno poleno na že žgočo bolečino.
Ko nam uspe podaljšati čas in si omogočiti več prostora, da kot zunanji opazovalec in ne več glavni igralec na odru teatra, opazujemo naš notranji in zunanji svet, smo na dobri poti razumevanja in razpustitve bolečine, ki se je pokazala.
Ko prepoznamo, da na določene besede, dejanja, ljudi, odreagiramo bolj burno, ko zaznamo, da se v nas odpre val čustev, prepričanj, telesnih odzivov, takrat imamo priložnost vpogleda v tisto nekaj, ki je nastalo tam nekoč nekje, v tisti del nas, ki ga od tistega trenutka dalje, boli.
Takrat se odprejo vrata v razpustitev bolečinskih jeder in spon drugega časa in prostora, ki smo ga živeli in v katerem je nastala rana. Največkrat naš buren odziv nima veze z dotično osebo in/ali situacijo, vendar pritiska na gumbe, za katerimi skrivamo bolečine otroških letih, rane naših prednikov, preteklih življenj in dušnih vprašanj.
Ko ustavimo avtomatizem ali po tem, ko se le-ta že odvije, poglejmo od kod prihaja bolečina, kje smo to že čutili. Morda bomo prejeli jasne podobe, morda ne, morda bomo imeli le slutnje, nejasne meglene ideje kaj bi lahko bilo. Morda se bo pokazalo takoj ali pa bomo drobce zgodbe prejemali tekom dneva, noči, daljšega obdobja. Ni važno kako se pokaže in v kakšnem časovnem okviru, važno je, da dobi svoje mesto, mesto v naši zavesti.
Pomembno je, da odčutimo čustven naboj, da spustimo skozi telo, kar se je v njem, nekoč, zaradi nam neugodnih razmer, zataknilo. Tako pripeljemo nazaj odrinjene dele sebe, tiste nezaželjene, zasramovane, obsojane, tiste, ki menijo da jim nekaj manjka, da niso ljubljeni, tiste, ki se krčijo od strahu po preživetju, se borijo, kričijo, grozijo. Tako postanemo bolj celoviti, bolj pristni, bolj pomirjeni in prisotni tukaj in zdaj.
Raziskujmo (sami in s podporo), dokler ne pridemo do prve pikice, zasnove šopka čustev, prepričanj, telesnih odzivov, energetskih struktur. Tam se namreč nahaja točka moči popolne osvoboditve te pokazane bolečine.
Ker ne, ni je potrebno še naprej podoživljati, ni potrebno, da na nezavednem usmerja naše življenje, ni potrebno, da krepimo prepričanje, da smo ta bolečina mi. Ker ja, lahko jo transformiramo tako, da postane naše darilo, moč in opeka za gradnjo višje zavesti kdo v resnici smo.
In kaj ima to veze z odnosi? Dokler smo na katerem koli nivoju in s katerim koli delom nas, v krču, bomo vsakič, ko pride nekdo blizu bolečinskega jedra, odreagirali na nezdrav način, na način kot smo ga poznali tam nekoč nekje in na načine, da branimo tisto boleče.
To bomo ponavljali, dokler se ne bomo podzavestnega zavedli, dokler naši ranjeni deli nas ne bodo dobili mesta v našem domu, dokler omejujoča prepričanja ne bodo dobila novih razlag, dokler ne bomo ustvarili na vseh nivojih varnega okolja za izraz tistega, kar želi biti izraženo, dokler naše energetsko polje ne bo celovito, dokler ne bomo dali prostora zdravilnemu procesu ozaveščanja, integriranja in alkimije.
Pristne, zdrave in ljubeče odnose, v katerih smo prisotni, se ne da graditi v krču, tako da samo gledamo kako bomo preživeli in kako bomo pred seboj in svetom skrili globoke bolečine. Gradimo jih tako, da prepoznamo svojo prtljago in bolečine, da ustavimo avtomatizem, v odnosu do sebe seveda in v odnosu do drugih.
Da se zavemo kaj določeni ljudje in situacije v nas prebujajo, k čemu nas vabi življenje, kaj želi, da razpustimo, kaj spremenimo, kaj v sebi odkrijemo, kje zrastemo in predvsem kako se opolnomočimo in zaživimo življenje, ki je bolj kot kadarkoli prej, usklajeno z našo resnico in resnico absolutnega.
Življenje nam daje ravno prave ljudi, situacije in navidezne prepreke na pot, kajti tisti del nas, ki je najbolj ranjen, želi biti zopet doma, želi biti del naše celote, ki v resnici obstaja le z njim. Tako nas, tudi na neudobne načine, usmerja na usklajeno pot in daje priložnost za razpustitev čustvenih, psihičnih, fizičnih in energetskih spon.
Včasih bo proces pokazal, da smo nekatere odnose zgradili in gradili na majavih temeljih, na starih strahovih in bolečinah, da so bili nekateri odnosi kot obliži čez rane. Včasih bomo spoznali, da smo nekatera dejanja storili iz krča in ne iz ljubezni, četudi je morda navzven izgledalo ravno obratno.
A nič zato, kajti vsi ti odnosi, četudi se z novim zavedanjem, ki ga prebudimo o sebi in svetu, razpustijo ali spremenijo, so nam pomagali prav do sem, do točke, kjer smo vse to lahko prepoznali, kjer smo osvetlili nekatere dele podzavesti ter resnično zakrpali nekatere bolečine in jih preobrazili v moči.
Noben odnos ni naključen, vsak namreč nosi ključ za našo pot zavestnega, usklajenega, pristnega in prisotnega življenja. Življenja, kjer nosimo vedno manj ran in ne vedno več, kjer se dan za dnem osvobajamo in ne priklenjamo na nove in nove verige. A potrebno si je drzniti pogledati vase in svoje rane, jim dati mesto v naši zavesti in objem v našem srcu.
Si drznemo? Si drznemo prevzeti odgovornost? Si drznemo prevzeti odgovornost in (se) ljubiti?
