Rani drugega in ranil boš sebe
Kako v odnosu postajati vedno boljši človek? Kako ljubiti sebe, drugega, odnos, sebe v odnosu?
Ko nekoga (ali nekaj) resnično ljubimo, ga dojemamo kot del sebe. Takrat vemo, da nekoga ali nečesa ne moremo raniti, brez da bi to bolečino čutili tudi sami. Tako kot vemo, da bi celo telo trpelo, če bi ga zabodli "samo" v srce, vemo da bi bolelo tudi nas, če bi s komunikacijo ali dejanji ranili drugega.
V našem interesu naj bi bilo, da iščemo skupne imenovalce, kjer so lahko zadovoljene naše potrebe in potrebe drugega, kjer je poskrbljeno za našo dobrobit in dobrobit drugega. Da ne izhajamo iz bitke, želje po premoči, utišanju ali ugajanju, iz ran in pričakovanj. Temveč da, po svojih trenutnih zmožnostih in stanju zavesti, poskušamo delovati iz skupnega, širšega polja in zavedanja enosti.
Dobro je, če se z vsakim novim dnem sprašujemo kako v odnos s seboj in drugim prispevati, se podpirati in rasti. Se hkrati zavedati da je to pot ponižnosti (v najbolj veličastnem pomenu besede), da se naše polje srca vedno lahko še malo bolj razjasni, prebudi in omodri. Pa ne zato, da se grajamo in počutimo ne dovolj in ne še tam, temveč zato, da se vsak dan prebudimo v nove priložnosti biti še boljši sopotnik, sogovornik, človek.
Naš notranji mir prinaša več miru tudi v svet drugega, v naš odnos. Zato s tem, da poskrbimo za svoj notranji mir, vnašamo mir v odnos in s tem, ko se odnos napaja z našim mirom, iz odnosa prejmemo več miru. Krogotok se tako sklene in vsak prejema več. Saj je skupno generativno polje močnejše od polja posameznika, hitreje se poglablja in širi.
Izrazov drugega ne moremo zanikati, brez da bi s tem zanikali tudi izraze sebe. Ko so videni, slišani, opaženi vsi deli sebe in drugega, ne le tisti "primerni,", smo bližje sprejemanju celotne palete življenja, sprejemanju Življenja samega. Brez obsojanja, s sočutnim srcem in ponižnostjo do večnega učenja.
Videti človeško nepopolnost in božansko popolnost v sebi in drugem, je pot, ki omogoča več sočutja in istočasnega zaupanja. Razumeti, da smo vsi otroci višjega, ki se kot mali šolarčki in veliki mojstri stoterih življenj, učimo in mojstrimo hoditi po poti Življenja, nam omogoča, da vse bolj spuščamo navezanosti, kontrolo in se vse bolj prepuščamo lastni poti srca in skupni poti ljubezni.
Bolj se usmerjamo na to kaj imamo in lahko damo, kaj pri sebi lahko nadgradimo ali predrugačimo, da bo to v najvišje dobro nas, drugega in predvsem Življenja, ki nas vztrajno usmerja. Razumemo, da se naša notranja polnost izraža tudi navzven in da dobrota ni sirota, če dobroto uporabljamo na način kot je za nas in odnos usklajeno.
Imejte radi svoje življenje in življenje bo imelo rado vas.
Patricija
