Vsako potovanje prinese veter sprememb
Pot v znane in neznane kraje, prinese spremembe v naše zavedanje in naše srce. Spremeni naš pogled na lastno življenje in življenje v širšem pomenu.
S tem ko fizično stopimo na drugačna tla in dihamo drugačen zrak, hkrati vdihnemo vse tisto, kar ima dan kraj in čas na pladnju in v rokavu za nas.
Verjamem, da ni naključje, kam in kdaj potujemo. Tudi s kom (ali sami). Predvsem če nas kraji kličejo od znotraj in ne zato, ker je to »in« (pa tudi takrat verjetno ni naključje kdo se znajde kje in kdaj).
Medtem ko potujemo fizično, hkrati potujemo tudi (in predvsem) na drugih nivojih. Naše energijsko polje prejema informacije, zavest se spominja in obuja pozabljene dele, omogočeno nam je rahljanje spon daljno živetih zgodb in svobodnejše bivanje v tem času in prostoru.
Skozi zunanje izkušnje nam pot kaže tudi našo notranjo pokrajino in daje priložnosti za uskladitev z višjim vedenjem. Duša ve zakaj nas vodi kot nas vodi in kaj je poti namen, četudi morda sami ne razumemo vseh zakajev in kajev. Preko poti in vsega kar na poti doživimo, nas vodi bližje in bližje k sebi, k večji jasnosti o sebi in Življenju.
Naše obzorje se širi, ko stopamo po novih poteh. Naša srca se čistijo, ko hodimo po novih tleh. Verjamem, da je vsako zunanje potovanje tudi notranje potovanje in obratno. Včasih nas Življenje vodi do spoznanj na način, da nas pelje v daljne kraje, drugič nas do spoznanj vodi globoko v nas v objemu domače dnevne sobe.
Potovanje je zapisano v nas, saj je naše celotno življenje potovanje. Zato naučimo se potovati tako, da smo na poti čim bolj resnični. Naučimo se potovati tako, da hodimo čim bolj usklajenih poteh. Naučimo se potovati tako, da smo na poti vsak korak bolj svobodni. Naučimo se potovati tako, da imamo čim lepši odnos s seboj, s svetom in Življenjem samim. Tako bo življenje živeto in duša zadovoljna s prehojeno potjo.
Utrinek z najine poti:
Ko sva potovala v Wales, se mi je vseskozi pojavljala misel, da se grem tja poročit. Nisva se poročila v smislu, kot ljudje danes poznamo poroke, zgodilo pa se je notranje potovanje v spoznanje in poglabljanje vedenja, da je to moški, s katerim si želim deliti življenjsko pot.
Hkrati se je zgodila še ena poroka, poroka z Življenjem. Vem, da me življenje ljubi, tako prek mojega »moža«, kot preko vsega, kar mi prinaša na pot. Z mirom in globokim spoštovanjem, sem obema v srcu rekla »da«.
Eno obleko sem nosila cel čas s seboj in je edina, ki je ostala popolnoma čista, ko sva prispela domov. Ko sem jo naslednji dan oblekla in šla v trgovino, mi je prodajalka rekla: »Kakšna lepa obleka. Kot bi bila poročna.« »Hh, saj je«, sem se v sebi nasmehnila. Torej drži, poroka se je zgodila. Tista dušna.
Želim vam, da potujete tako, da bo duši in Življenju v zadovoljstvo, Patricija
