Kam, ljubi svet?
Zapis bolečine, ki iz teme se rojeva. Zapis bolečine, ki vabi v alkimijo srca. Deljen kot povabilo v razmislek kako živimo kot posamezniki in kot družba. Zapisan, ne da bi nas obsojal ali strašil. Zapisan, da bi nas spodbudil in opogumil. Da se temi zazremo v oči in nato z jasnim srcem stopimo naprej.
Kam hitiš, ljubi svet?
Kam sploh greš, ljubi svet?
Kam meniš, da moraš priti, ljubi svet?
Boli me, ko gledam ljudi, ki samo hitijo, naprej drvijo, se dan za dnem brez smisla v delo zapodijo. Boli me, ko gledam kaj vse se kupuje, prodaja, z darilnimi papirji zavija in zavaja.
Boli, ker vem, da obstaja svet, kjer narava, človek in nevidno, sodeluje, skupaj v prihodnost pluje. Boli, ker vem, da obstaja svet, kjer se človek s fizičnim in duhovnim istočasno povezuje. Kjer razume, da fizično je portal za duhovni svet in kjer ve, da duhovni svet ga vodi skozi fizično ravan.
Je res namen življenja to, da se samo materialno nabira? Je res namen duhovnosti, da se fizično zatira in zatre? Je res namen vseh nas, tukaj, da trpimo in v egu en drugega krivimo? Je res namen, da se priznanja in certifikate nabira, da edino še trofeja šteje, četudi je osvojena brez srca, čez truplo sočloveka in sobitja?
Kam, ljubi svet? Kam?
V prepade temačne, v ega želje, vedno lačne? V pustinjo brez vode življenja, na prazne planjave kosti, v gozdove brez dreves? V gradove nad oblaki, kjer se gradijo hiše praznih temeljev, kjer se vijejo krajestva brez zavedajočih se teles? V razdejanja brez razuma, v krepitev vojsk in nepotešenih gneč, kjer ni prostora za sočutje, nežnost, kjer ni prostora za svobode dih?
Kam, ljubi svet? Kam?
V tunele vlažne, kjer za stisk roke ni dlani? V jame grobe, iz katerih vstane le tiran? V jezera brez rib, v oceane, kjer globoko tam nekje, bivajo vse davno pozabljene sanje čistega srca? V nebo, kjer še ptica ti pokaže sredinca v slovo, saj si jo oropal svežih kril, si ji odvzel veličino gnezda? V gore, tam nekje, kjer nekoč so odzvanjale pesmi svetosti, sedaj pa le eho žalosti živi?
Kam, ljubi svet? Kam?
Bomo še znali sebe najti, sočloveka pogledati v oči? Bomo še upali svoje globine obiskati in svoje védenje v sebi prepoznati? Bomo imeli moči, da najdemo svoje srce? Še veš kako se čutijo lastne roke, ko se dotaknejo z milino, ko se ovijejo v objem in bližino?
Tanek je led po katerem hodiš, človek, še danes, ta trenutek, se ti lahko vgrezne pod nogami, te potegne v ledene globine.. Boš postal ledu vladar, ledu mrlič ali boš takrat končno začutil dar toplega srca? Ga s cunjo prahu obrisal, ga pogledal in zaznal, da ti bil je zvest, tudi ko ti po svetu si hodil kot bav bav, tisti, ki zunaj ga nič ni, znotraj pa je votel.
Si boš takrat grenke solze iz oči brisal, ko boš spoznal, da ti si s svojim svetom tako grdo ravnal?
Če se te je, dragi človek, nekaj dotaknilo, četudi skozi bolečino... Vprašaj se: Kateri so mali notranji in zunanji koraki, ki jih lahko naredim že danes in z njimi prispevam k svoji dobrobiti in dobrobiti celotnega sveta?
Morda... si za začetek podari objem. Objem, ki zaobjame vse temne kotičke srca in uma. Morda si drzni pogledati kje ga dobro lomiš v odnosu do sebe, drugih in vsega. Morda, za trenutek nehaj biti bitko in si dovoli miline srca. Morda te čakajo solze, jeza, gnev, ki se želijo izraziti in preobraziti. Morda te navdihne kaj storiti, kako drugače govoriti, kam iti, kako v sebi bolj ljubeznivo biti.
Svet, sveto, svetlo, svetloba... še odmeva. Z ljubeznijo, Patricija
