Udobje in veliko materialnega...
...nas lahko zapelje ali pa nam odpre nova vrata.
V sodobni družbi zahodnega sveta, se velik poudarek daje na tisto vidno, oprijemljivo, materialno. Na zunanjost, na tisto kar lahko kupimo. Večina prodaje je zavita v čudovit darilni papir in bleščice v stilu kupi to in srečen boš, doseži to in zadovoljen boš, imej to in ljubljen boš.
Večina nas se je že tisočkrat na limance, da smo bili in smo kot zajčki, ki mu pred nosom, ravno prav daleč, molijo korenček. Kot ti zajčki, se tudi mi podimo naokoli, v materialnem iščemo srečo, ljubezen, zadovoljstvo, smisel in sebe. Velikokrat za ceno psihičnega, fizičnega in duševnega zdravja, odnosov in narave.
Ko se podimo naokoli in pridobivamo vse več materialnega, se, če nismo zavestni, ujamemo v večni tek po še in boljše, brez da bi v resnici pridobili to kar iščemo – sebe in odnos z življenjem. Odnos sebe s tisto čarobnostjo, ki se lahko zgodi in pokaže le, če svoje konjske vprege odložimo in si dovolimo začutiti minljivost, divjost, moč, ranljivost zemeljskega življenja in odpremo svoje srce za ljubezen (do) boga/univerzuma/Življenja/vsega kar je/izvora.
Lepo je, da smo si ljudje kot civilizacija, uspeli urediti udobno življenje za naša telesa. Dobro pa se je zavedati, da to udobje in užitek telesa, ne uspe nuditi globjega, večnega zadovoljstva.
Kar je materialno, je minljivo. Tako je minljiva tudi naša sreča, če jo povezujemo z materialnim. Tako je minljivo tudi naše zadovoljstvo, če je na milost in nemilost prepuščeno naravi rojevanja, rasti, spreminjanja in umiranja.
Ne pomeni, da ne smemo imeti materialnega, da bi lahko imeli duhovno (če bi bilo tako, potem tudi telesa ne bi smeli imeti, kajne?) Ne pomeni, da se moramo odpovedati vsemu udobju, da bi našli srečo. Večno srečo lahko najdemo v duhovnem in s tem uživamo tudi v materialnem svetu.
Materialno je pripomoček za izraz duhovnega. Vse kar doživljamo na zemeljski ravni, je odsev našega odnosa z duhovnim. Tako lahko vse materialno dobi (nov) smisel, če uspemo zaznati izza otipljivega.
Udobje in veliko materialnega nas lahko zapelje, če pozabimo, da je za vsem tem širša slika, globji pomen in namen. Če materialno samo sebi postane smisel. Če pridobivanje še in več postane cilj.
Namen življenja je, da spoznamo kdo smo, da se odvežemo navezanosti na ljudi, stvari, nazive, kraje, da se prepustimo vodstvu in udejanjamo, po naših najboljših močeh, tisto kar nam šepeta življenje. Da življenje v tem telesu doživimo in skozi hojo po življenjski poti, spoznamo višjo resnico in postanemo svobodni.
Ko nekdo umira, spoznamo, da nič oprijemljivega ne bo nesel s seboj, da mu ne ostane niti telo. Spoznamo, kaj je bilo v njegovem življenju resnično vredno – odnos, do sebe, soljudi, narave, stvarstva.
Spoznamo, da so spoznanja duše tista, ki edina štejejo, da so to edina popotnica. Na smrtni postelji ne bi poslušali toliko obžalovanj, če bi življenje živeli v skladu s svojo dušo. Če bi življenje uporabili za Življenje samo.
Tudi veliko materialnega ima svoj namen. Da nas tako močno zasiči, tako z vseh strani obloži, da uvidimo, da nam jame zlata, gore hrane, tisočero imetja, ne daje več in več zadovoljstva. Da uvidimo, da se navzven lahko kopiči, a zato nismo bolj zadovoljni in izpolnjeni. Da odpremo oči, v srce, v globine in si postavimo pomembna vprašanja: Kdo sem, zakaj sem tu, kam grem? Življenje, kako ti lahko služim?
Kot je dejal Jim Carrey: "Želim si, da bi vsi postali bogati in slavni ter bi imeli vse o čemer so kdaj sanjali. Da bi spoznali, da to ni odgovor."
Resnično bogato se počutimo takrat, ko je znotraj nas obilje. Takrat tudi zunanje obilje dobi pomen in smisel.
Želim vam obilja poln dan, Patricija
