Učitelji, učenci in trpljenje vsakega od nas

1. junij 2022

Od koga se učiti, komu predajati znanje, kako ravnati v vlogi učitelja in učenca?

Vsak od nas na svojevrsten način trpi.

Od tistih, ki trpijo manj (ali jim gre na nekaterih področjih bolje), ki v nas budijo upanje, radovednost, ki imajo več znanja kot mi, ki so jim nekatere stvari bolj jasne, ki jim v očeh sveti iskrica miru, zadovoljstva in življenja več (ne glede na leta),... od tistih, se je pametno učiti, biti v njihovi družbi, jih opazovati, spraševati, poslušati in njihove načine delovanja preizkušati v praksi, na lastni koži, na lastnem primeru.

Do tistih, ki trpijo bolj od nas, je dobro biti sočuten, biti vir znanja, moči in luči. Če to seveda iščejo, so pripravljeni slišati in zase uporabiti v svojih življenjih. Jih ne gledati z viška, jim ne soliti pameti, temveč s svojo držo, svojim načinom delovanja, razmišljanja, čustvovanja, ravnanja, v njih sejati semena, ki bodo, če jih bodo zalivali, obrodila sadove smisla in zadovoljnega življenja.

Kot učenec:

Ne postavljajmo učiteljev na pedestal, ne predajajmo svoje moči v njihove roke in ne pričakujmo, da nas bodo oni rešili. Jih globoko spoštujmo, bodimo hvaležni in ponižni, da z nami delijo svoje znanje, čas, energijo, orodja, zgodbe. Darujmo jim kaj, kar jim bo pomagalo, da lažje živijo in širijo, kar vejo, znajo in so. Prevzemimo odgovornost, ki jo imamo za svoje življenje in to kaj z znanjem, ki nam ga predajo, storimo. Ne poskušajmo postati oni, niti ne poskušajmo z njimi tekmovati, temveč precizno zaznavajmo kaj nosijo v svojem zapisu, kar lahko izboljša tudi naše življenje in naš svet, kaj je tisto, v čemer so mojstri in nas lahko (o življenju) naučijo.

Kot učitelji:

Ne postavljajmo se nad ljudi, ki od nas vedo manj, ne izrabljajmo njihove nevednosti in ne uporabljajmo njihove šibkosti za lastno korist. Zavedajmo se, da smo najboljša pomoč, če predamo znanje in ne ostajamo bergla, na katero se bodo naslanjali v nedogled. Ohranjajmo ponižnost do življenja tudi ko nam gre bolje od nekoga. Ohranjajmo ljubeče srce, stabilno držo ter jasne meje, ko ljudje zaradi lastne bolečine morda želijo zamajati tudi naša tla. Bodimo stabilnost in milost obenem. Zavedajmo se človeškosti, ki jo nosijo in nosimo v sebi in to, da smo vsi na poti učenja, ne glede na trenutno stanje zavesti, na trenutne okoliščine, na trenutno znanje.

Vsak od nas na svojevrsten način trpi, a če uspemo en v drugem ...

- spodbujati najboljše kvalitete, v obliki učenca ali učitelja, je napredovanje, spoznavanje resnice in obuditev naravnega stanja zadovoljstva, za vse lažje.

- prepoznati dragocenost, v obliki učenca ali učitelja, se v odnose naseljuje spoštovanje in iskrena želja prispevati, kar je na nas da v danem trenutku in odnosu prispevamo.

Nihče ni boljši ali slabši, učenec ni vreden manj od učitelja in učitelj ni vreden več od učenca.

Učitelj brez učenca ne bi imel komu predajati znanja in ne bi uspel znotraj odnosa z učencem širiti tudi lastnega zavedanja o določenih tematikah, po katerih učenec povprašuje. Učitelj brez učenca, je le človek, ki nekaj ve, a nima zemlje, kamor bi seme vedenja lahko posadil.

Prav tako učenec brez učitelja, ne bi širil svojih obzorij, morda niti ne razmišljal o nekaterih možnostih, če jih učitelj ne bi izpostavil in razumel širše slike, kot jo trenutno lahko razume učenec. Učenec brez učitelja, je le človek, ki bi želel vedeti več, a ne pozna vira, kjer bi znanje lahko pridobil.

Če dobro pogledamo, spoznamo, da nam je dano biti v vlogi učitelja in učenca istočasno. Nekje smo učenci, nekje učitelji. Naše zavedanje se širi s podporo drugih in naše zavedanje podpira druge na njihovi poti.

Če menimo, da vse vemo, si zapiramo vrata do širšega pogleda in globjih znanj. Če menimo, da nimamo kaj dati naprej in/ali svoje vedenje držimo le zase, drugim onemogočamo, da bi si s tem kar vemo, znamo in smo, pomagali v svojih življenjih. Če vedenje delimo, se hkrati zalivajo tudi naši vrtovi zavedanja, saj sporočilo ponavljamo, ga tudi zase ponovno slišimo, v njih prepoznamo vedno nove odtenke, vrednosti in globje plasti.

Naš največji učitelj je, vemo, Življenje in mi smo njegovi večni učenci. Življenje pa nam nasuje učitelje tudi v oprijemljivi obliki, kot so ljudje, živali, rastline, situacije, stvari,... da lažje dostopamo do modrosti in znanj, ki so neoprijemljiva in večna, ki nas vodijo vedno globje v srce, vedno bližje izvoru in k čisti resnici. V teh učiteljih spoznamo in prepoznamo Življenje samo, ki se je skozi njih izrazilo za dobrobit vseh (nas, njih, njega). Tako smo tudi mi izraz tega večnega učitelja, ki nam omogoča znanje in pozabo.

Želim vam, da prepoznate učitelje in učence ter spoštujete znanje, ki vam je dano. Znanje, ki vam in drugim pomaga, da se vse bolj rahljajo spone trpljenja,

Patricija

Učitelji, učenci in trpljenje vsakega od nas

Preberi še