Predniki in njihove zgodbe
Se lahko iz zgodb in slutenj kdo vse so (bili) naši predniki in kako so živeli, učimo o naši poti?
Jih poznamo, jih čutimo, se zavedamo, da jih v sebi nosimo? Lahko vse dele zgodb, ki jih poznamo, sprejmemo in spoštujemo?
Sedaj, ko je tančica med svetovi najtanjša in imamo še bolj na široko odprta vrata do vseh, ki so pred nami hodili pot življenja in jih ni več v fizični realnosti... Kaj bi jih vprašali?
Le par generacij nazaj... In nimamo fotografij, niti slik obrazov in teles. Nimamo zapisanih zgodb, nimamo ljudi, ki bo o teh ljudeh govorili, nimamo več grobov, niti njihovih predmetov. Nimamo stika z obdobjem v katerem so živeli, niti ne vemo kaj so najraje jedli, kako je zvenel njihov glas, kaj so sanjali, kaj vse ljubili, kaj so v svet posadili. Tudi zapis družinskih dreves se nekje konča, tako ne poznamo niti več njihovih imen.
Pa vendar so tukaj z nami in v nas. Se nas dotikajo, skupaj z nami naprej živijo. Četudi ni več kaj o njih reči, so pustili semena in globine svojega življenja, so pustili darove vsega kar so bili, doživeli, doumeli, spoznali, raziskali, živeli. Pustili so tudi strahove, dvome, solze, vse, kar je bilo del njihove bolečine. In vsak od nas črpa iz teh korenin, raste iz teh korenin. Iz teh korenin človeškega obstoja.
Tudi naši najbližji predniki. Mnogi med njimi še živi. Poznamo njihove zgodbe? Jih slišimo? Jih spoštujemo? Jih ljubimo? Se zavedamo, da tudi njihove zgodbe se bodo zabrisale, njihove podobe izgubile, njihove poti razblinile? Se zavedamo, da tudi njih enkrat več ne bo?
Tako kot tudi nas. In naših življenj. Z zavedanjem minljivosti, z zavedanjem, da vse kar bo za nami ostalo je sled našega srca, slutnja naše poti... Kako bomo živeli? Kaj bomo svetu in zanamcem pustili? Kako bomo po Zemlji hodili? Kako z življenji ravnali? Kaj z ljubeznijo sejali?
Tudi tisti, ki so že preminuli, so imeli telesa, so v njih čutili vse, od sreče do žalosti, od smeha in radosti do grenkobe in norosti. Bili so ljudje, kot smo sedaj mi. Sanjali so in ljubili, ustvarjali in govorili. Bili so tako kot sedaj mi, živi.
Sprašujem se o čem so razmišljali, po čem hrepeneli, koga ljubili, po kakšnih poteh hodili? So radi zrli v nebo? So radi stopala namahali v vodo? So peli pesmi skupaj s pomladjo? So oboževali vonj jeseni in nje barvasto listje? Kdo ve, kakšne šale so poznali, kakšne zgodbe pripovedovali? So radi ugriznili v jabolko? Kaj so izdelovali, v kakšnem delu so radost našli? So imeli radi cvetlice? So poznali napev najljubše ptice?
So bili ljubeznivi in prijazni? So se znali opravičiti? So znali meje postaviti? So bili bojevniki? So bili umetniki? So imeli radi pustolovščine? So imeli radi presenečenja? So radi podarjali darila? So veliko delali? So znali počivati? So imeli močna telesa? So bili nasmejanih lic? Kaj so radi pili? S čim so telesa negovali? So dobro svoja telesa poznali? Če bi še enkrat živeli, kaj bi najraje spet počeli?
Ko jih vse skupaj vprašam, kaj bi mi predali kot sporočilo, se oglasijo v en glas: bodi tukaj in zdaj. Živi in ljubi življenje, ki ti je dano. Magija življenja se zgodi, ko se zavedaš minljivosti in ravno v tem najdeš moč in radost (za) svoje poti.
Želim vam, da imate radi sebe in svoje korenine. Patricija
Osebni tretmaji so lahko tudi okno v odklepanje, zavedanje, razumevanje, sprejemanje, raziskovanje lastnih korenin.
