Minljivost zemeljskega življenja
Vse v našem zemeljskem življenju bo minilo. Narava življenja na Zemlji je taka, da se stvari rodijo, spreminjajo in umrejo.
Tako bo umrlo naše telo, spreminjali in minevali bodo naši odnosi, telesa ljudi, živali in rastlin, ki so nam blizu, oblačila bodo zbledela in se strgala, stavbe bodo propadale in se rušile, vse nek trenutek novo, se bo spreminjalo in ob nekem trenutku minilo. Vse, česar se materialno lahko oprimemo, nam je na voljo, dano, podarjeno le za nekaj časa.
Večina trpljenj, ki jih doživljamo kot ljudje, so povezana prav z naravo zemeljskega življenja. Trpimo, ker naša telesa doživljajo bolečine, bolezni, poškodbe, tegobe, starost. Trpimo, ker ljuba bitja odidejo iz nam otipljive bližine. Trpimo, ker odnosi na katere smo se vezali, zbledijo, se odvijejo drugače, kot smo si želeli. Trpimo, ker se naše imetje s časom obrabi, poruši, porabi. Trpimo, ker naša podoba spreminja obliko, ker je naše življenje, tudi ko nam je všeč, deležno neizbežnih sprememb in minevanja. Trpimo, ker se vežemo na materialno, na otipljivo, na vidno, na naravo minljivosti.
Če svoje temelje življenja gradimo na minljivem, se slej ko prej srečamo s praznino in občutkom, da se nimamo ničesar oprijeti, kar bi nam dalo večno varnost, zavetje, stabilnost, mir. V materialnem lahko vse to najdemo, a začasno, za nekaj časa, dokler ne mine. Lahko tavamo po svetu v iskanju nečesa, kar bi obstalo, se krčevito držimo tega kar imamo, lahko se počutimo nemočne, živimo v konstantnem strahu, morda se zdi, da se nam dogaja krivica. Trpimo z vsakim trenutkom, ko nekaj kar smo mislili, da nam bo dalo varnost, ljubezen, izzveni, ko nekaj, kar smo mislili, da je naše, odide.
Če svoje temelje življenja gradimo na večnem, občutek varnosti, zavetja, stabilnosti in miru ne izvenijo, temveč se globoko prebudijo in so vedno tu. Ne glede na zunanje okoliščine, ostajajo, se z vsako izkušnjo poglabljajo in nam držijo prostor večnega v tem minljivem. Takrat in tako pričnemo zaupati življenju, da nas vodi in brezpogojno ljubi. Življenje na zemeljskem obličju prejme drugačne smernice, ki ni usmerjeno na pridobivanje materialnega, temveč na pridobivanje duhovnega znanja, ki ostane tudi, ko mi zapustimo to fizično telo.
Vse, kar na duhovnem nivoju prepoznamo, se naučimo, ozavestimo, ostane z nami za vedno. Duhovno znanje duše ni umrljivo, nalaga se na naš večni račun, v našo knjižnico vseh do sedaj odklenjenih znanj, vzplamteva ogenj večnega srca. Srca, ki bo ob prepoznavi širšega prostora ljubezni od tistega trenutka dalje vedno ljubilo najmanj toliko. Ko iz dna duše prebudiš in se naučiš kako spoštovati, služiti, ljubiti, so te modrosti zapisane v tvoj večni dušni list. List, ki je neumrljiv, neminljiv, nezmotljiv, je skrinja modrosti, zaklad draguljev, krona, pečat.
Življenje ve kam nas vodi in zakaj, ve kaj je za našo duhovno rast bolje odvzeti in kaj pridati, ve, kakšne modrosti komu omogočiti, katere darove komu pomagati odkleniti, ve, zakaj nekoga postaviti v določeno vlogo in kako pokazati pot, da bo duša lahko nabrala dragulje večnega. Življenje ve, da je vse njegovo, vse kar nam da, tudi duša, ki jo pozna v vsak delček njenega obstoja.
Življenje ve, da vse duše tega sveta, hrepenijo po odnosu z večnim, da iščejo pot v večni dom, da iščejo večni mir, da iščejo brezpogojno neskončno ljubezen. Zato nas vodi tako, da se enkrat vrnemo prav tja. Da se osvobodimo materialnega in minljivega ter prepoznamo duhovno in večno.
