Sproščanje čustvenega naboja
Zakaj nas življenje ustavi in zakaj nas vedno udari tja, kjer nas že boli?
Na življenjski poti, pridemo do točke, kjer nas življenje ne spusti naprej, dokler ne ugledamo, kar je čas ugledati. Ne spusti nas naprej, dokler ne začutimo, kar je potrebno začutiti, čutiti, odčutiti. Morda navidez gremo dalje, a znotraj ostajamo na isti točki, na enakem občutku, ki se le stopnjuje, dokler ne postane morda celo nevzdržen.
Šele, ko si dovolimo ustvariti prostor za izraz česarkoli-pač-že, se lahko sprosti naboj, ki se je nabral in nabiral, ki smo ga morda nosili več let, mesecev, dni ali morda odkar pomnimo. Včasih je jasen in logičen, drugič niti malo. Šele takrat, ko se to sprosti, nas pot spusti naprej. Če ne pa nam nasuva novih soli na odprte rane, da bi le ugledali resnico v oči.
Čustven naboj naj namreč ne bi ostajal v našem telesu, temveč se le prelil skozenj. Če se zagozdi, ker ga v nekem trenutku nismo znali/ uspeli/ mogli spustiti skozi telo, to vpliva na pretok skozi tisti del telesa in posledično skozi celotno telo, hkrati pa tudi na naše energijsko polje oziroma avro.
Dokler v spominu telesa, v spominu naših celic, nosimo ta zagozden/ potlačen/ neizražen/ skrit/ zaklenjen/ pripet čustven naboj, je to naša šibka točka, na katero kot magnet kličemo nove udarce. Je kot na stežaj odprto okno v naše domovanje, skozi katerega vabimo nepridiprave.
Vsi nadaljnji udarci so seveda darilo življenja, da to primarno rano, ki nosi čustven naboj, ugledamo, začutimo in sprostimo. Udari in udarja nas zato in toliko časa, da si pred bolečino ne uspemo več zatiskati oči. S tem nas življenje spodbudi, da rano končno pogledamo, zacelimo in se naprej po poti podamo bolj celo in celostno.
Namen življenja ni, da nas boli, temveč da nas spodbudi k za nas usklajenem delovanju, da nas usmerja k svobodi. Prav tako ne boli življenje samo, boli upiranje življenju, ki se želi svobodno preliti skozi nas.
Zato je pomembno, da čustven naboj sproti sproščamo oziroma spuščamo skozi telo in da pozdravimo stare gnojne, skeleče, boleče rane, ki so odraz zagozdenih čustev. Hkrati s tem vzpostavimo zdravo energijsko polje, ki je naš polprepustni plašč - notri spušča le kar je naše in podporno, ostalo pa pušča zunaj za jasno zaprtimi vrati.
Bolj kot je naše energijsko polje čisto, celo in zdravo, manj v vsakdanjem življenju odstopamo od naše resnice, bolj usklajeno živimo naše življenje, bolj udejanjamo tisto, za kar smo tu in bolj nenavezano uspemo služiti višjemu.
Sliši se dobro, kajne?
Stopite v tem trenutku bližje, samo za mali korak bližje sebi in si zastavite vprašanje: Kako si? Nato pa prisluhnite. Poslušajte. Čutite. Bodite. S seboj in svojim srcem. Zgodi se lahko, da vas bo kmalu srečalo olajšanje.
Morda pa boste prišli do zidu in ne boste vedeli kako naprej. Za razpustitev nekaterih čustvenih stanj (predvsem tistih za nas najbolj bolečih), včasih potrebujemo podporo:
Energijsko, da imamo dovolj energije preseči spono, ki nas drži, začutiti čustvo, ki nas tišči.
Fizično, da se telo sprosti, postane bolj pretočno in se neha boriti s samim seboj.
Psihično, da imamo varen prostor za izraz, vprašanja in da imamo nekoga, ki nas vodi skozi križem kražem pot notranjega dialoga.
Čustveno, da nismo osameljeni v lastni bolečini, da uspemo čutiti, prepoznati, spustiti čustvo in se postaviti v mir.
Zato smo tukaj terapevti, soljudje. Najdite zase primernega, tistega, za katerega menite, da vas lahko vodi, usmerja, ki že živi nekaj kar si sami želite, ki ima vedenje, po katerem sprašujete. Ki ne le ve, temveč hodi pot o kateri govori.
Dobrodošli na terapijo obraza, naj vam bo pot olajšana. Patricija
