Trdni temelji in mehkoba bivanja

14. oktober 2021

Energijska pripoved. O čustvenem vulkanu in miselnem tornadu. Kako so se v meni počasi zgradili trdni temelji in kako si je mehkoba začela utirati pot. Naj zapisano prispeva tudi vam.

Včasih me je premaknil vsak vetrič, vsako mnenje in drugačno prepričanje. Kdo sem jaz, kaj je moje, katere želje izhajajo iz mene in kaj pripada drugim...ni bilo jasno. Kot da meje ne bi obstajale in bi se vse skupaj zmešalo v eno samo megleno gmoto.

Zunanji vplivi so pretresali mojo notranjost, zunanji kremplji so kradli notranji mir, notranjost pa je bila velikokrat prazna, življenja suha. Iz notranjosti se ni napajalo moje življenje, ker tam nisem živela jaz. Če pa že sem, sem bila sluga in opazovalec, darovalec in sreče žalostni iskalec.

Kot bi v moji hiši življenja bivali vsi drugi, se napajali z mojim izvirom, si nalivali v svoja brezna in prazne čaše. Jaz pa sem ostajala žejna, z življenjem nenapojena. Bila sem mehka, kjer bi mi trdnost prišla prav in bila sem trda, kjer bi življenje z mehkobo, našlo lepšo pot.

»Imejte me radi, poskrbite zame, opazite mojo vrednost, spreglejte mojo lepoto, kot to jaz storim za vas« je znotraj kričalo. »Ne izrabljajte moje dobrote, ne odlagajte smeti v moje svetišče, ne jemljite kar ni vaše, spoštujte kot jaz spoštujem vas« je v meni rotilo. Pa se zunaj nič ni spremenilo. Saj je v energijskem polju, telesu in mojem delovanju še vedno pisalo, da je pri meni izvir življenja na voljo in da ga vsak lahko popije vse do dna. In so ga.

Jeza je vse bolj silila na plan. Pod njo žalost, krivda, sram in še kaj, kot cel vulkan. Da sama sebi ne priskrbim kar potrebujem in da dajem zato, da bi tudi meni bilo dano. Kaj sploh potrebujem sem se nato tepla po glavi. Sem egoist, če ne dam, ko pa vendar nekaj imam? Sem slaba hči, sestra, vnukinja, prijateljica, soseda, znanka,...če rečem ne in ja, ko tak odgovor v mani vibrira? Sem slab človek, če v oazo moje vode življenja, v oazo mojega miru, v oazo moje luči, ne spustim več neskončno žejnih, večno ranjenih, v temo brez dna odetih?

Vedenje življenja se ni in ni dalo, kar naprej je govorilo in vse glasneje vpilo. Ni obupalo, da bo vulkan čustev spustil ven žgočo lavo in začel oblikovati novo pokrajino. Ni obupalo, da bom zaradi vseh vprašanj, ki se kot tornado vrtinčijo dan na dan, poskusila nekaj novega, nekaj z resnico usklajenega.

Pa sva poskusila, Življenje in jaz. Poskušala in eksperimentirala. Reči ne, ko se je tako zdelo. Reči ja, ko se je duši zahotelo. Reči to in to je moja resnica, takrat ko bi se najraje skrila ali daleč pobegnila. Dati najprej sebi, čas, nego, hrano, vse kar je telo potrebovalo. Prostor, varnost in oddih, ko so čustva potrebovala dih. Iti po poti, za katero se je zdelo, da mogoče, mogoče, bi utegnila biti moja, iskati semena in znanja za nadaljna potovanja.

Počasi. Počasi se je izoblikovalo. Jedro v meni. Drugačen energijski zapis. Izoblikovalo se je trdno središče. V meni, z menoj. Pokazalo se je močno ognjišče, povezava med življenjem in mano. Postavile so se meje. Našel se je glas moje resnice in resnice Življenja. V meni je vzniknilo vse, kar sem zunaj iskala, varnost, spoštovanje, povezanost, zaupanje, moč, svobodo,...

Zdelo se je skoraj čudežno, kako se je zunanji svet uglasil s tem. Kako so ljudje začeli drugače pristopati, govoriti, odnose z menoj graditi. Bil je vmesni kaos, ko so bili ljudje zmedeni in izgubljeni. Malo so se borili, jezili, poskusili še vedno meje prestopati, se odmaknili, me imeli za čudno,... A se je nato na novo uskladilo. Usklajenost je prišla iz mene in usklajenosti sadovi so se vse bolj jasno kazali tudi zunaj.

Ponosna sem. Pomirjena. Da uspem stati na svojih temeljih. Da me vetrič drugih poboža, a ne premakne. Da nevihte drugih želijo se sidrati v moj mir, a dobijo "le" priporočen zemljevid, kako ga v sebi najti. Da jasno vem kaj je moje in kaj ne. Da lahko svetim svojo luč in istočasno odmerjam komu, čemu, kam in koliko jo tudi naprej dam. To je svoboda. To je moč.

Postajam vse bolj trdna v svojem globokem jedru in vse bolj mehka v zunanjem delovanju. Mehkoba si lažje utira pot, saj jo vseskozi podpirajo čvrsti temelji, na katere se lahko nasloni, v katerih najde moč, ki jo ulovijo tudi, če se zunaj kaže temna noč.

Privoščim vam, da zgradite trdne temelje in odprete pot mehkobi. Dobrodošli na terapijo obraza.

Patricija

Trdni temelji in mehkoba bivanja

Preberi še