Spoštovanje (lastnih) meja
S čim vse prestopamo meje, zakaj to počnemo in kakšne so posledice?
Če prestopamo lastne meje, bodo tudi drugi prestopali naše meje. Če bomo svojo energijo in telo uporabljali za neusklajene stvari in dejanja, nas bo življenje ustavilo, z nesrečami, boleznimi, čudnimi situacijami. Z namenom, da ugledamo kar počnemo iz vzgibov, ki niso zdravi, ki niso usklajeni, ki so morda navzven videti v redu, a se znotraj nas ne čutijo tako.
S tem ko prestopamo lastne meje, krhamo moč našega energijskega polja, kar hkrati pomeni, da smo veliko bolj dovzetni za zunanje vplive, tako misli in čustva drugih, kot tudi veter, mraz, viruse.
Preprosto se je izgubiti v vrtincu vseh vplivov, če ne vemo kaj je naše in kaj ne, kje stojimo mi in kje je mesto drugega. Predstavljajte si zmešnjavo, ko naše polje ni kot lep balonček, temveč iznakažena oblika, polna lukenj, na stežaj odprtih vrat, ki vase vabijo energije in vplive, tudi tiste, ki jih ne želimo.
Velikokrat ponovljena nezdrava dejanja, ki postanejo avtomatizem lahko vodijo v normaliziranje načinov delovanja, ki za nas niso v redu. Tudi prestopanje lastnih meja smo morda nekje na življenjski poti (največkrat v primarni družini), postavili za normalno. In tako ustvarili normativ, ki je za naše telo, naše odnose in na splošno našo dobrobit in dobrobit ljudi okoli nas, škodljiv.
Tako morda (nekaj primerov):
- vedno ustrežemo potrebam drugih, da bomo pridni, zgledni, primerni, četudi na lastno škodo in z dodajanjem tihih zamer v skrinjo čustev.
- prevzemamo odgovornosti drugih, da bi bil v hiši mir, čeprav zato trpijo naše potrebe in na skrivaj jočemo, ker menimo, da nas ljudje ne vidijo.
- svoje telo damo na razpolago, da bi čutili bližino in pripadnost, tudi ko nam ni do intimnosti in v ozadju kričimo, da je moškim vseeno za nas.
- delamo in delamo in delamo, da dokažemo lastno vrednost, medtem ko nas telo vsak mesec opozarja z bolečo menstruacijo in se večkrat znajdemo v bolečih mislih obsojanja.
- poslušamo tudi ko nam ni do poslušanja, ker verjamemo, da ni uglajeno ljudi prekinjati, četudi nam jasno odteka energija in se po pogovoru počutimo izžeti in se nato še cel dan tolčemo po glavi.
- prestopanje lastnih meja enačimo s tem, da smo dober človek, ker se razdajamo in prestopanje lastnih meja zamenjujemo z dobrosrčnostjo, z ljubeznijo.
Kakšna je to ljubezen, če ne vključuje tudi nas samih? Ki ropa naše rezerve, da napaja suhe vodnjake, ki nam jemlje dih, da se širijo pljuča črnega brezna? Če je nekaj usklajeno, smo vedno nagrajeni z mirom, zadovoljstvom, polnostjo. In ne bi smeli pričakovati, ne od sebe, ne od drugih, da počnemo in počnejo stvari, ki niso usklajene, da prestopamo/jo lastne meje.
Hitro se namreč lahko zgodi, da s tem ko mi prestopamo lastne meje, prestopamo tudi meje drugih in hkrati pričakujemo, da bodo drugi prestopali lastne meje za našo dobrobit, tako kot jih mi za njihovo. Vprašanje pa je, ali je to resnična dobrobit, če že v osnovi dejanje ni bilo usklajeno?
Življenje nas vedno usmerja, tudi z bolečino, tudi z boleznimi. To počne predvsem takrat, ko smo mala sporočila, opozorila in priporočila gladko spregledali. Ko nas dovolj boli, se ustavimo in pogledamo, ker nam drugega ne preostane. Takrat imamo priložnost, da vidimo nesmiselnost določenih načinov delovanja. Tudi prestopanje lastnih meja.
Ko vzpostavljamo nove načine delovanja, je zelo običajno, da gremo skozi občutke strahu, sramu in negotovosti. "Plačilo" za zaupanje svoji intuiciji, sledenje višjemu vedenju, pogumu in odločenosti, da bomo delovali usklajeno pa so mir, sreča, zadovoljstvo, smisel, občutek vrednosti, občutek varnosti. Kar všečen nabor za malho življenja, kajne?
Spoštovanje meja pomeni (tudi) ljubezen do sebe in drugih. Vnaša jasnost v odnose in nam daje priložnost, da vsak hodi pot, ki je zanj usklajena.
