Kako sva s knjigo potovali v NUK
Misli, ki so se porajale ob predaji knjig v Narodno in univerzitetno knjižnico.
Ob izdaji knjige moraš obvezne izvode predati tudi Narodni in univerzitetni knjižnici. In tako je prišel dan, da to storim.
...S paketkom knjig korakam proti slavnostni opečnati zgradbi, mrzlo je, čeprav sveti sonce. Mešata se občutka topline v srcu in hladnega zunanjega ozračja. V bližini stoji gospod, glasno govori po telefonu, v nemščini. Prešine me, kako lep je slovenski jezik in kako bi mi bilo odvzeto bogastvo izrazoslovja, če ga ne bi smela ali morala uporabljati.
Čeprav še zdaleč ne znam uporabljati vsega, kar slovenski jezik ponuja, v njem najdem melodije, ki božajo in hranijo moje srce. Vem, da smo vsi na koncu le ljudje, ki hodimo po tem planetu in se na nek način poskušamo sporazumevati, a se mi zdi izredno zanimivo, kako smo uspeli ta svet okrasiti z najrazličnejšimi izrazi, zvoki, jeziki. In ta jezik, ki ga govorimo na tem ozemlju v tem času, mi je preprosto ljub.
Zagledam se v vrata in njih veličastne kljuke. "Na konju si knjiga," se nasmehnem. "Sedaj pa najdi ljudi, ki te morajo srečati." Obvezni izvodi knjige odpotujejo z gospo, kam točno vsak posebej ne vem, nisem vprašala. A nekaj je zagotovo, uspela sem dodati košček literature, ki se zadovoljno zbira v arhivu vseh izdanih knjig.
Pomislim, da tako kot vesolja knjižnica hrani vse modrosti in znanja, najrazličnejša izkustva in zavedanja iz katerega črpamo vsi, tako bo NUK hranil knjigo in nje vsebino, da bo dala moč in upanje dušam, ki bodo do nje poklicane. Vem, da bo v svojem mirnem siju zasijala točno tistim očem, ki bodo pripravljeni videti s srcem.
Z radostjo prežeta se vrnem do avtomobila. Sedaj obstaja žig svetlobe v obliki knjige, ki sem ga dodala v skupni vorteks človeštva. In čeprav je vse na zemlji minljivo, se je zaradi knjige, nekaj v meni poravnalo z dušno potjo.
Naj bo tako tudi za vse vas, ki jo boste brali.
Svoj izvod lahko naročite tukaj
