Mehko srce
Mehko srce je veliko darilo. Mehko srce ljubi tudi, ko se sreča z bolečino sveta in bolečino lastnega življenja.
Bolj kot čuti bolečino, bolj se mehko srce mehča, bolj kot čuti trpljenje, bolj ljubi in širi svoje valovanje ljubezni navznoter in navzven. Imeti mehko srce ni najlažje, a je mnogo lažje od trdega srca, ki namesto igranja na strune srčnega, udriha z mačeto po vsem, kar ga spominja na luč.
Za mehko srce je potrebno veliko poguma, kajti mehko srce je ranljivo, čuteče, izredno čuječe. Zaznava vse odtenke življenja, zaznava vse nianse notranjih premikov in vsa najmanjša, skoraj neopazna, subtilna valovanja v drugih bitjih, v krajih, v besedah, v gestah, gibih, umetninah.
Mehko srce je odložilo rožnata očala, a tudi ni nataknilo senčnih očal. Ono vidi, ne zatiska si oči, ne obrača se stran, ne zanika kar je, ne obsoja kar vidi. Mehko srce si upa čutiti, si drzne ljubiti, si izbira srčno biti.
Mehkemu srcu se groba dejanja, mala in velika, vsedejo težko in globoko. Ob takih trenutkih se iz njegovih neskončnih izvirov prelije v svet še več vode očiščenja. Mnogokrat mehko srce joče, da s solzami izpere rane človeštva, rane zemeljskega. Joče, da skupaj s solzami mehča grobo pokrajino notranjega in zunanjega sveta, da v suhe brazde zagrenjenega prelije vodo upanja, da v mračna jezera razočaranega prilije potok svežega.
Mehko srce se ne bori z oklepi, ščiti, sulicami, meči. Njegova moč, njegova orožja so sočutje, sprejemanje, ljubezen. V grobem vidi rane, v grobjanu vidi ranjenega. Mehko srce rani ponudi povoj ljubezni in ranjenemu roko sočutja, če jo seveda želi in zmore sprejeti. Mehko srce razoroži celo vojsko, četudi kdaj navzven izgleda, da nima prav nobene moči proti tisočim jeznim, prestrašenim, proti tistim željnim maščevanja in preliti krvi navideznega nasprotnika.
Mehko srce ve, da s svojo pesmijo lahko bolečino spremeni v navdih, da lahko grobost spremeni v modrost, da togost lahko spremeni v milino. Ve, da z vztrajnim ponavljanjem verzov ljubezni po malo in malo in enkrat zagotovo, uspe odpreti še tako trdno zaklenjena vrata, za katerimi čepi bitje željno ljubezni. Ve, da vsako sobitje, ki ga sreča, ima mehko srce, ker je tako zasnovano v samem bistvu bistva, a da nekatera v strahu pred čutenjem bolečine zaenkrat še nosijo plašče navidezne zaščite.
Mehko srce nič in nikogar ne sili, ne daje navodil in ne pametuje. Vodi in vabi, mehko, ljubeče, jasno, odločno, močno. Močneje kot katerakoli druga sila, saj sila mehkega srca je sama ljubezen življenja. Tista, poslana od stvarstva samega, brezpogojna, nikoli umrljiva, neprecenljiva, neskončna, tista, ki se nikoli ne izpoje, nikoli ne preneha, ki je ni moč zatreti in jo je z umom nemogoče doumeti.
Mehko srce utripa s pesmijo duše. Mehko srce utripa v mojem prsnem košu in v tvojem prsnem košu. Utripa in poje pesem duše, pesem ljubezni v njegovem in njenem prsnem košu, v prsnem košu leva in mravlje, v prsnem košu vsakega od nas.
Naj bo mehko srce tisto, ki nas vodi.
