Navaden zajtrk in skleda hvaležnosti
Se zavedamo kaj vse je potrebno, da lahko v miru, z užitkom... pojemo zajtrk?
Danes me je zadelo, ko sem se zjutraj vsedla k zajtrku. Imela sem preprost obrok; proseno kašo in polento v riževem mleku, z marelicami, kokosovim oljem, cimetom in klinčki. Bi lahko rekel, nič posebnega. Navaden obrok, navaden dan, navadno telo, ki to okuša. Pa vendar ni tako... navadno.
Nekdo je posejal proso in koruzo, vse to je tudi obrodilo in tako naprej, da je to pristalo na trgovinski polici, kjer sem to lahko kupila. Enako z riževim mlekom, kolikor vem, le ta ne teče iz pipe. Enako s kokosovim oljem, tudi ta se ne znajde kar čudežno v loncu.
Nekdo je zasadil marelico, marelica je obrodila, sadeže je nekdo pobral in ta nekdo, ki me pozna, je sadeže prinesel v dar. Začimbe so pripotovale daljne kraje, da so prišle sem, v mojo omaro začimb. Toliko o sestavinah, ki se zdijo tako vsakdanje, navadne. Te sestavine se ne bi pripravile brez štedilnika in posode ali brez drugačnega ognjišča in nečesa v čemer to lahko skuhaš.
In če bi že vse to bilo, tako navadno, si sedaj predstavljajte, da vas boli zob, da vas morda boli želodec, da vam je slabo, da imate vročino, da ste bolni na kakršen koli način, da vaše telo ni zdravo. Nobenega užitka ob obroku.
In če se še to zdi navadno, si predstavljajte, da ni miru. Ali v vas samih ali pa zunaj vas. Morda vas kaj skrbi, teži, žalosti in ste z mislimi čisto drugje. Morda za vogalom nekdo preži, da vam obrok ukrade, morda ta obrok ni samo za vas in morate hiteti, da se boste najedli,... Morda vihra vojna. Bi res obrok jedli v blaženem miru in z užitkom?
Ob navadnem zajtrku z navadnimi sestavinami, na navaden dan, v navadnem telesu, v navadnem kraju, v navadnem domu,... sem se zavedla, kakšna čarovnija življenja se je zgodila, da sem lahko to doživela. Samo ena sprememba v vsem tem kolesju pa bi bila zgodba povsem drugačna. Morda samo ta mali detajl, da vsega tega ne bi doumela...
Zajtrk sem nadaljevala na tleh, kleče, s spoštovanjem do stvarstva, tako zelo se je zdelo prav. Tako zelo majhno sem se počutila, a tako zelo blagoslovljeno. Tako zelo nepomembno, a tako zelo preskrbljeno. Hvaležnost in ponižnost do življenja sta preplavili celotno telo, napolnili globine srca, verjamem, da je val dobila cela okolica.
Če življenje poskrbi za tak aranžma za navaden zajtrk, potem ni več dvoma: resnično nas ima rado. Imejmo tudi mi radi njega.
