Sram - ubijalec sanj
Prepoznajte ga. Spoznajte ga.
Občutek zažrt globoko v celice, tih, skrit, neopazen. Tisti, ki nas vleče nazaj v temno jamo brezupa, vsakič, ko želimo narediti korak bližje sebi, bližje sanjam, bližje življenju.
Tisti, ki neumorno reže naša krila, ki nas z nepopustljivimi kremplji vztrajno ustrahuje in nas vsakič znova s težko vrvjo veže na sramotilni steber – v prostor notranjega črnega kraljestva, kjer ni ljubezni, ni luči, ni sočutja, ni razumevanja, ni miline, ni nežnosti, ni nič všečnega, nič lepega.
Tam je le pošast, ki hodi okoli nas in v nas sadi gnila semena dvoma, majhnosti, osamljenosti, praznine in neljubljenosti. Prostor našega krika, ki ga nihče ne sliši, ne glede na to kako glasno vpijemo, prostor kjer se še naš krik sam sebi zdi, da bi bilo bolje, če bi bil tiho.
Sram obstaja, dokler je sam z nami, skrit, dokler je v temi, dokler ga ne razkrinka luč. Takrat kot majhen nebogljenček zbledi, se v prah razpusti, nima nikakršne moči. Čeprav je bil pred tem glasen kot najbolj glasen orjak, pogumen kot najbolj pogumen vojak. Ko odpremo vrata v ta notranji strašni vodnjak, v brezno, kjer čisto spodaj nekje se skriva sramotilni steber, v to črno kraljestvo osamljenosti,…
...takrat vstopita sočutje in nežnost.
In najdeta človeka.
Človeka, odetega v plašč sramu, ki so mu ga nadeli drugi, a meni da je ta plašč vse, kar ima in je. Človeka, ki globoko hrepeni po ljubezni, razumevanju in bližini. Človeka, ki trpi in se sam sebi zdi, da je narobe. Dokler ga sočutje in nežnost ne pospremita na sonce, v toplino srca. To človeku omogoči, da odloži plašč in vidi razcapane krpanke iz katerih je bil sešit.
Iz strahu drugih ljudi, iz pričakovanj družbe, iz izrečenih grobih besed, iz neprejemanja drugačnosti s strani drugih, iz neodobravanja njegovih lastnosti in izraza, predvsem pa sramu drugih, ki so sramotili naprej, da ne bi čutili svojega sramu in svoje navidezne napačnosti.
Sram je tisti, ki vrti kaseto, kjer je le eno sporočilo: »Ti si narobe«. Kakršen si, je narobe, kakor se izražaš, je narobe, tako kot čutiš, je narobe, tako kot razmišljaš, je narobe, kar si želiš, je narobe, kar si, je narobe. Nisi prav. Ti nisi prav. Ti nisi vreden. Ti nisi vreden ljubezni.
Rad se zavije še v celofan in doda pentljo na vrhu, da izgleda sofisticiran. Še posebej rad plete cele ogrlice. Na primer: Ker imaš celulit, pomeni da si nemarna, pomeni, da si narobe, pomeni da nisi vredna dobrega moškega. Ker imaš krive zobe, pomeni, da si narobe, pomeni da si grda, pomeni, da nisi všečna, da nisi vredna ljubezni. Ker nimaš denarja, pomeni, da si narobe, da si luzerka, si neumna, si nesposobna, pomeni da nisi vredna spoštovanja. Ker imaš mozolje, pomeni, da si narobe, da si neurejena, da nisi vredna pozornosti. Ker imaš kosmate noge, te ne bo nihče maral, boš sama, nevredna.
Zato, ker imaš … nisi prav. Zato, ker nimaš … nisi prav. Zato, ker si … nisi prav. Zato, ker nisi … nisi prav. In tako naprej, primerov je tisoč in en. Sram jih ima vedno še in še v rokavu. In jih v izrednem obilju nasuva, ko se približamo luči, kjer bi bil sram lahko (ponovno) doživet.
Zakaj? Da bi nas odvrnil od tistega ali tistih delov sebe, ki jih boli, ki smo jih nekoč nekje nezavedno zanikali, napravili za narobe, jih ožigosali, zavrnili, pometli pod preprogo. Ščiti nas, da nam ne bi bilo potrebno še kdaj čutiti, da smo narobe, da nismo prav, da nismo vredni, da nismo ljubljeni. Želi, da smo sprejeti, da smo del družbe.
Želi, da preživimo. Kar pa ne pomeni, da tudi v resnici živimo.
- Kajti s sramom v grlu, ne izrekamo besed, kot jih čutimo, ne pojemo kot bi rada pela duša, ne govorimo o nekaterih temah, ne izražamo svojega vedenja v polnosti.
- S sramom v prsnem košu, zapiramo svoje srce, ne upamo si ljubiti in ljubezni vdihniti, kaj pa če bo ta nekdo, ki ga spustim blizu, videl da nisem ok?
- S sramom v trebuhu, jemo karkoli, da ga potlačimo, nažiramo se ali stradamo svoje pristne prisotnosti, skrivamo trebuh (in z njim sram), ki nikoli ni idealnen, ne glede na težo, mu vedno nekaj manjka, nima dovolj mišic, ima preveč mišic, ima premalo maščobe, ima preveč maščobe, je napihnjen od menstruacije, je debel od nosečnosti, je strijast, je bla bla bla…
- S sramom na obrazu, ne pokažemo svojega pravega obraza, ustvarjamo in ponotranjamo všečne mimike, trenutni družbi sprejemljive poteze.
- S sramom na rokah, ne objamemo z vsem kar smo, damo in prejmemo le toliko, da ne vznemiri občutka sramu.
- S sramom v vagini, se spolnosti predamo le na pol ali pa sploh ne, ne gibamo se svobodno, ne vemo kaj želimo, ne predamo se, ne izrazimo se.
- S sramom v nogah, ne hodimo pristnih in prisotnih korakov, hodimo tako, da se zdi vsem kriterijem prav, ne upamo si zaviti s poti, raziskati drugačnih možnosti.
- S sramom v anusu, ne odvajamo, se zapiramo, enako kot zapiramo svoj sramotni del sebe.
- S sramom na hrbtu, obračamo hrbet sebi, medtem ko na hrbet nalagamo vedno več sramotnih bremen in se krivimo pod njihovo težo.
- S sramom kjekoli v telesu, v umu, v energijskem polju, zaklepamo in zanikamo dele sebe, ravno tiste, ki nas najbolj potrebujejo, ki najbolj potrebujejo biti sprejeti in objeti.
Sram se razpusti, ko mu damo ime, ko ga postavimo na svetlobo, ko ga ozavestimo. Pred tem se še malo razbohoti in na vse pretege upira, nato pa za seboj pusti svobodo in veliko olajšanje.
Sramu se ni potrebno sramovati, najraje je objet, čeprav se zdi, da ni tako. Ko je objet, se vsi prej osramočeni deli, končno vrnejo domov. Z vedenjem, da so tudi oni povsem ok.
Želim vam, da prepoznate dele, ki se jih sramujete, da jih objamete in opazujete, kako se v vas naseli mir. Če bi vam podpora prišla prav pa sem tu – terapija obraza je priporočljiva izbira.
