Sveto in divje bitje
Ljudje smo sveta in divja bitja. Ena plat ni zdrava brez druge, mi v zanikanju ene pa v neravnovesju in neceloviti.
Če negujemo samo eno in zapostavljamo (morda celo obsojamo) drugo plat obstoja, se slej ko prej naše ravnovesje izjalovi, naša notranja tehtnica pa začne krčevito hrepeneti po drugi plati.
Civilizacija je sistemska struktura, ki dovoljuje le določene barve bivanja, dovoljuje le določene ščepce zavedanja ene in druge plati. Svetost smo dali v posebne, nenaravne okvirje prav tako tudi divjost.
Ljudje, če izkušamo globoko zanikanje določenih delov sebe in s tem dele lastne svetosti ali dele lastne divjosti, čez čas postanemo otopeli, zagrenjeni, zategnjeni, podivjani, zmešani, sebi in drugim škodljivi.
Le kako pa bi lahko bilo drugače, če pa so deli nas ranjeni in mi kot ranjene živali, s taco v pasti, ki žre vse tja do kosti. Le kako pa bi lahko bilo drugače, če pa so deli nas oskrunjeni in naša svetost vržena v jame pohlepa.
Naša notranja bit vedno stremi k celovitosti, k izrazu vseh delov nas, k integraciji vsega, kar smo. Če nam to ni dovoljeno ali omogočeno, se pojavljajo vse bolj deformirane oblike izraza.
Posegamo po vse bolj krčevitih poizkusih celovitega umeščanja svoje narave v ta svet, se vse bolj nepremišljeno podajamo v izkustva, kjer se pokaže najmanjše upanje, da bi sebe in svojo celovitost dobili nazaj, jo odklenili, jo oživili in živeli.
Tam, kjer je naša (trenutna) največja rana, tam bo najbolj hrepenelo, bolelo, najbolj kričalo, rjovelo, jokalo, se upiralo, ječalo,... a tam bomo našli tisti del sebe, ki ga potrebujemo za celostno utelešanje divje svetosti in svete divjosti v tem telesu, tukaj in zdaj.
Želim vam, da najdete toliko poguma in radovednosti, toliko milosti in ljubezni do sebe, da svoje srce in dlani položite tja, kjer je vaš ranjeni del sebstva. Da oči usmerite tja, kjer je najbolj gnilo, strohnelo in ugledate po čem hrepenite.
In nato vam želim, da imate toliko sočutja do sebe in toliko zaupanja v lastno dušo in boga, da si po objem in objem, dotik po dotik, po korak in korak, po dih in dih, omogočate ponovno notranje ravnovesje svetega in divjega.
Da greste dalje, tudi ko se iluzorno zdi, da vas nihče ne podpira, razume in vidi v dno duše. Da prepoznate žgoče zanke sodb, prepričanj in vrednot na videz zdrave družbe, ki pod darilnim papirjem in elegantnimi oblačili in visoko tehnološkimi zgradbami, globoko gnije in ranjeno krvavi.
Želim vam, da postanete celoviti, v sebi stanovitni. Da vam uspe znotraj vas objeti vse dele, ki so od nekdaj bili vaši, a so jih smernice sveta in nenaravnega potisnile v sence podzavestnega, nezaželjenega, osramočenega.
Želim vam, da zdravilna luč spoznanja posveti tja, kjer jo trenutno najbolj potrebujete in da hkrati blagodejna tema počitka objame tiste dele, ki so bili predolgo kot cirkuške živali pod žarometi v prisiljenem plesu golega preživetja.
Na sveto divjost, divjo svetost in celovitega človeka v celoviti družbi!
