Jeza, jeza, jezica
Kaj uči, ščiti in govori jeza? Kako nam je ta zmajevski ogenj lahko v podporo?
Jeza ni čustvo, ki bi ga morali samo odriniti, hitro transformirati, pozabiti ali ne izraziti. Je čustvo, ki jasno pokaže tudi to, da so bile naše meje prestopljene, da dogovori niso spoštovani, da nekaj ni v skladu z našo resnico, da smo z določenim pristopom, besedami, dejanji (nas do nas, nas do sveta in sveta do nas) prizadeti.
Lahko kaže tudi na naše pretekle izkušnje, nas spomni na nekatere rane in nam ponudi priložnost za razpustitev le-teh. Jeza kot taka ni slaba, je čudovit pokazatelj našega odnosa znotraj in zunaj, nam jasno pokaže kje v odnosi z nečim, s seboj, z nekom, z dejanji, stojimo.
Jeza je v marsikaterih primerih čustvo, ki nas usmeri v usklajeno smer. Pokaže to ni ok, to me boli, to prestopa moje meje, to me spravi v neprijeten položaj, tukaj in s tem ne ravna(m-o) kot je usklajeno. Pokaže lahko kje (še) ne stojimo v svoji suverenosti, odgovornosti in kje svojo moč dajemo v roke drugim.
Lahko nam pomaga začrtati meje, izraziti jasen ne, najti rešitve v stagnaciji, odpreti skrite in zapuščene dele nas, zaceliti stare rane, spoznati naše vrednote in vrednost, pokazati nam in drugim našo resnico, nas opolnomoči da hodimo usklajeno pot.
Jeza je lahko ščit in za njo se velikokrat skriva še kakšno čustvo. Ker je tisto zadaj lahko ranljivo, prestrašeno, nemočno, žalostno,... se jeza postavi pred to in to ranljivost, rano, skrinjico, brani kot zmaj.
Seveda se lahko jeza izraža v oblikah, ki uničujejo - če z njo ne ravnamo zavestno. Takrat lahko njene kremplje uporabimo za brezčutno razdejanje vseh in vsega okoli nas, tudi (in predvsem) tistega, kar nam je ljubo.
Če z ognjenimi zublji opletamo vsepovprek, rušimo mostove po katerih bi lahko prikorakala ljubezni, rešitev, podpora. Lahko pa se jezo naučimo brati in izražati tako, da (našemu) življenju veliko prispeva in pomaga graditi nove, še bolj močne, zdrave, iskrene, usklajene odnose. Tako s seboj, kot s svetom.
Jeza je lahko naša prijateljica, če jo le poslušamo, kaj nam sporoča. Ta zmajevski ogenj lahko usmerimo tako, da zakuri le nepodporno, da dodobra pregreje tisto, kar potrebuje toplino in v našem (notranjem) ognjišču prižge ogenj življenja.
Živela vsa čustva in naše zavestno ravnanje/poslušanje/zaznavanje njih!
Patricija
