Odmik iz toksičnih odnosov...
...je lahko izraz spoštovanja in ljubezni do sebe ter življenja.
Odmik iz toksičnih odnosov pomeni, da:
- sebe, svojo bit in (svoje) življenje dovolj cenimo in smo zavoljo svobode, varnosti in zdravja pripravljeni sprejeti nerazumevanje oseb(e) na drugi strani in/ali zunanjih opazovalcev
- smo se voljni ranljivo in pogumno soočiti tudi z občutki krivde in sramu, ki se rada pojavita, ko na novo začnemo postavljati zdrave meje in se učimo stati v svoji suverenosti. V tisti suverenosti, kjer zaupamo svojemu notranjemu glasu in počasi, a vztrajno gradimo odnos s svojo dušo in višjim vedenjem.
Dejstvo je, da nam ravnanj, ki so na kakršen koli način nasilna, ni potrebno sprejemati. Lahko je to "le" konstantno obsojanje, kritiziranje, zasramovanje, dihanje za ovratnik, nujno izpolnjevanje pričakovanj osebe,...
Če naše telo že samo ob misli na srečanje z določeno osebo, čuti krč ali stiskanje v trebuhu, potenje dlani, hitrejše bitje srca, vrtoglavico ali kakršen koli drugačen znak stresa, vemo, da to ni odnos, ki bi bil za nas varen in zdrav.
V tovrstnih odnosih, se z vzpostavljeno distanco v nas naseli mir in olajšanje, čeprav lahko obenem čutimo žalost in željo po bližini te osebe.
Distanca ne pomeni, da osebe nimamo radi in da nam zanjo ni mar, pomeni le, da nismo (več) pripravljeni sprejemati kakršnega koli nasilja nad nami. Ne fizičnega, čustvenega, psihičnega in/ali energijskega. Pomeni, da nismo pripravljeni stopiti v gosto mrežo, ki jo plete oseba in biti malica, kot je muha malica pajku.
Vsem, ki se srečujete s toksičnimi odnosi in/ali jih soustvarjate, želim, da najdete svoj notranji glas in mu z zaupanjem sledite. Res je, da pod pritiskom nastajajo najbolj trdni in bleščeči diamanti. A da se diamant sveti, ga je potrebno izkopati iz zemlje, ga pobrusiti z znanjem in ga osvetliti z lučjo.
Žrtev smo lahko le toliko časa, dokler ne prevzamemo odgovornosti za svoje počutje. Ko smo odgovornost pripravljeni prevzeti, se začnejo luščiti neusklajena delovanja, bolečina, iluzije, nepodporna prepričanja, lastna navlaka.
Postopoma, a vztrajno se začnejo jasniti naš pogled, srce, um in telo. Začnejo se kazati primeri boljših praks, ki jih lahko preizkusimo in vpeljemo v svoje življenje.
Življenje nas vedno podpira, tudi ko se zdi, da nas ne. Življenje nas vedno vodi do naše lastne duše in nas usmerja do usklajenega delovanja, ki je v veselje višjim ravnem življenja in nam.
Želim vam, da najdete pot do varnih in zdravih odnosov,
Patricija
*Zgornji zapis ni navodilo, kaj morate storiti, je le perspektiva, ki vam lahko pomaga na vaši poti iz primeža toksičnih odnosov. Vsaka zgodba je zgodba zase, če pri svoji potrebujete podporo, priporočam, da se oglasite na terapiji obraza.
