V svetu tisočerih bolečin
Kako v tem svetu lahko zasije luč svobodnega srca.
V svetu tisočerih bolečin, kjer ljudje projicirajo svoje bolečine na tuja platna, kjer umetniki ne verjamejo svojemu pretoku ampak kritičnim pogledom bolečin, kjer otrok pozabi svojo vrednost v svetu odraslih zategnjenih in ranjenih ljudi, kjer notranje sonce zastrejo oblaki dvoma družbe,…
V tem svetu je nujno prepoznati kaj je naše in kaj so projekcije, kritike, dvomi drugih, kaj so strahovi, ki smo jih prevzeli, kaj so skrbi, ki smo jih ustvarili, da smo pripadali skupini ljudi. V tem svetu tisočerih bolečin je pomembno, da obudimo svoje sonce, da pogledamo izza megle, ki se je dvignila, ko so drugi hodili z lastnimi umazanimi mislimi po naših planjavah čistega vedenja.
Naše vedenje je neomajno, je nezmotljivo, je večno, jasno, nikoli ne usahne, nikoli se ne umakne, nikoli ne preneha, vedno ve, vedno je, vedno obstaja. Naša naloga je, da najdemo pot nazaj k sebi, da najprej sploh dojamemo kako daleč od doma smo iskali lastne zaklade in kako smo v tujih deželah poskusili najti svojo modrost. Naša naloga je, da se vrnemo v zavetje svojega toplega srca, da ne iščemo ljubezni v ledenih dlaneh, da obudimo notranji ogenj, ki razgrinja našo dušno pot.
V svetu tisočerih bolečin, je umetnost lastnega srca in src čistih ljudi, balzam za naša čutila in bit. S to umetnostjo smo bili utelešeni, z njo napajamo ocean dušnega vedenja, z njo oživimo svoj svet in svet tistih, ki želijo biti oživljeni.
S to umetnostjo lastnega srca, umetnostjo, ki prihaja od višjega, ki prihaja skozi nas od samega izvora vseh izvorov, ta je tista, ki nam daje moč. Moč, da odkrijemo lastne bolečine in jih zacelimo, da prepoznamo kaj niso naše bolečine in jih odložimo, komu lahko pomagamo in od kod se hitro kot se da umaknemo.
Ko bolečine presejemo skozi sito in ugotovimo katere so naše, takrat se lahko podamo naprej… V prepoznavanje, da bolečine so v resnici navezanosti. Navezanosti na nekaj, kar ni (bilo) tako, kot smo si želeli, na pričakovanja, na rezultate, na navidezen prav in narobe, na fizično telo, na ustvarjeno identiteto, na ponavljajočo zgodbo, na nekaj kar ni več, na nekaj kar še ni, na nekaj kar je drugače kot bi rad naš um. Prepoznamo navezanosti in si z vso ljubeznijo večnega srca ter vedenjem višjega, omogočimo prostor sprejemanja, odpuščanja, spuščanja, učenja, resnice in brezpogojne ljubezni.
Tako v svetu tisočerih bolečin zasije sonce svobodnega srca.
