Tri rdeče
Zgodba o potovanju in globinah (notranjega) morja.
Mama/ babica, me je prosila za prevoz do Valdoltre. Dozdevalo se mi je, da bo to več kot le prevoz, a nisem si predstavljala kaj naj bi to bilo.
Par dni pred tem sem se v umu še celo upirala, čeprav sem vedela, da je vse božansko vodeno. Mamo sem odložila in šla iskat parkirišče. Našla sem ga, kakopak. Čakal me je v senčki, nedaleč od plaže.
O še dobro, da sem se zjutraj spomnila na kopalke in brisačo! Plaža prijetno mirna, z nekaj šolarji in par posamezniki posutih sem ter tja. Najdem si mesto, uživam v vonju in zvokih morja. Nato zagledam nekaj rdečega na morski gladini.
Vrtnica? Vrtnica.
Ena. Dve. Tri. Tri rdeče vrtnice!
V imenu matere, hčere in svete duše, se nasmehnem obrazložitvi. Namenim se, da odplavam do vsake od njih in jih naberem v šopek. Prešine me, da se bo spremenilo nekaj daleč in blizu v našem ženskem delu družine in širše skupnosti... Bomo videli, to prepuščam prihodnosti. Medtem ko stojim v vodi, na mehki mivki in valovi nežno božajo telo, se zlijem s trenutkom. Filmsko. Sanjsko. Polno. Sveto. Živo. Naravno. Božansko.
Počutim se spoštovano, ljubljeno, obilja polno, sveto, ženstveno, obdarovano. Kraljevo! Kdo pa še prejme vrtnice, v morju, se smejim aranžmaju. Vrtnice zadovoljno nesem na obalo. Hvala življenje se smehljam z vsakim zamahom. Čudovite so, rdeče, dišeče, z nežnimi, a čvrstimi lističi. Ozrem se naokoli, so kje ženske v krogu? Vidim jih ne, a zagotovo so bile, sestre drage, ki so skupaj z življenjem tole tako dobro zakuhale!
Ponovno se vrnem v vodo, da zaplavam, da glavo potopim pod vodno gladino, da zaslišim utrip srca in ritem dihanja. Svoboda. Globina. Milina.
Predana nežnemu valovanju, se z očmi oprtimi v nebo in ušesi pod gladino zavem, da predajam globoko namero, tisti, mnogo modrejši, tisti, ki me vztrajno opogumlja na moji poti. Molim je boljši izraz.
"Marija Magdalena
pripravljena sem ti služiti.
Da bi ženske sveta čutile varnost
v svojih telesih,
v odnosih, v ciklih življenja.
Da bi se v ljubezni opolnomočenih žensk
kopali tudi moški."
Sem rekla naglas? Možno. Tako glasno in jasno je zvenelo.
Zadovoljno odplavam do obale. Tri vrtnice še niso rekle zadnje besede. Dve imata mesto v morju, ena bo odšla z menoj. Spomnim se vseh fotografij, ki sem jih videla, ko ljudje zaplavajo med cvetne liste. Si to lahko dovolim, si to lahko v notranjosti privoščim, smem? Smem!
Hvaležno lističe dveh vrtnic odnesem do morja. Sledi tretji potop. Odet v rdečino cvetnih listov. Plavam med njimi, pod njimi, z njimi. Lepo je, naravno je. Zavem se, da simbolično predstavljajo dele vedenja, ki se je v meni prebudilo, ki se budi, ki se bo še budilo, in se bo širilo v morje žensk, v morje odnosov, v morje življenja.
Takrat se zavem... zgodila se je iniciacija.
Sveti krst življenja samega.
Dodatek: Znanka je enkrat rekla, da če me ne bi poznala, bi mislila, da sem verna. In resnica je, da sem. Globoko verujem v življenje in nekoga višjega od nas ljudi. Ne omejujem se z religijami, ker verjamem, da v samem jedru, vse nosijo enake modrosti.
Ena od njih je: ljubi življenje in življenje te bo ljubilo. Ko pogledamo globje v vsakega od ljudi, ne glede na to katere verske pripadnosti je, vidimo srce. Srce, ki si želi biti ljubljeno in ljubiti. Vidimo dušo, ki v tem človeškem življenju išče poti, ki se uči in spoznava kdo je, kaj tukaj dela in kam gre.
Naj zgodba tudi v vas budi iskrice usklajene poti,
Patricija
