Trdo delo in ustvarjanje s tokom
Želim nam osvetliti dva načina delovanja, kako ljudje uresničujemo želje: »trdo delo« in »ustvarjanje s tokom«. Zagotovo smo že vsi izkusili oba.
Z glavo skozi zid, medtem ko življenje kliče, šepeta, govori, kriči druge usmeritve in drugačna navodila. Kolikokrat se vam je že zgodilo, da ste nekaj želeli narediti pa ni in ni šlo, trudili ste se na vse pretege, izgubljali živce, garali, a se stvar ni in ni zgodila? Ali pa se nekaj je uresničilo, a s toliko truda in tako malo radosti, da ste se vprašali o smislu izpeljanega?
Kolikokrat se vam je že zgodilo, da ste nekaj začutili, da bi naredili in ste, čeprav se je zdelo povsem nelogično in nepomembno, a je prineslo veliko zadovoljstvo, tudi rezultate, boljši izid kot bi si lahko predstavljali? Kolikokrat ste se za nekaj trudili, obupali, spustili in se vam je nato preko naključnega dogodka stvar uresničila?
Verjamem, da vsi vsakodnevno iščemo in raziskujemo korake, kako živeti (še bolj) izpolnjeno življenje. Želim si, da zapis vsem prinese več jasnosti in orodje za izbiro iz višje zavesti. Odprimo se za dopuščanje, za možnost, da nam življenje nasuje (še več) čarobnosti.
Pred vsakim uresničevanjem želje je dobro preveriti, če je želja res naša ali je nekaj, kar smo prevzeli od nekoga drugega, je morda želja, katero mislimo, da bi morali imeti, je želja, ki smo jo imeli, a ni več aktualna za nas? Vemo tako, da vprašamo in poslušamo iskren odgovor. Vemo tako, da nas misel na našo željo razširi, radosti, vznemirja, osrečuje, polni z energijo.
Način »trdo delo«
Imamo željo, imamo cilj, imamo načrt od A do B in tega se držimo. Tudi, ko se telo ne počuti dobro, gremo po spisku naprej in kljukamo. Tudi, ko se zdi, da nas nič več ne radosti, gremo naprej, delamo. Ko se pojavijo čustva, kot je jeza, žalost, frustracija, jih potlačimo ali vzamemo za gorivo, v stilu mene ne bo nihče j….
Ko vidimo, da se nikamor ne premikamo, potisnemo še bolj, delamo še bolj, enkrat bo že počilo, enkrat že bo. In velikokrat tudi je. Dosežemo nekaj, z veliko več vložene energije, kot smo mislili in z veliko manj rezultati, kot smo upali. Običajno smo utrujeni, razočarani, jezni, nezadovoljni.
Ko dosežemo cilj, si oddahnemo, da je konec. In si začrtamo novega, ker je po vsej verjetnosti že za dosego tega trajalo preveč časa. Mi pa imamo še toliko za postoriti, da pridemo do svojih sanj. Še toliko nam manjka, da bomo enkrat tam. Čutimo močno potrebo po kontroli, saj se sicer zdi, da se bo naš svet sesul. Počutimo se lahko, da smo za vse sami.
Miselnost: Moram narediti več, da imam več. Nihče ne bo naredil nič namesto mene.
Občutek: Zakrčenosti, teže
Način »ustvarjanje s tokom«
Imamo željo, kateri dopuščamo, da se spreminja, če je to v naše najvišje dobro. Imamo cilj, katerega je možno še razširiti in dopuščamo možnost, da bo rezultat drugačen. Imamo načrt, kateremu dopuščamo spremembe v skladu z intuicijo.
Vemo, kako se želimo počutiti in vemo, da je naše počutje gorivo našega ustvarjanja. Ko se počutimo dobro, se stvari odvijajo, zato je skrb za dobro počutje na vrhu prioritet. Ko sem dobro, sem posoda v katero priteka življenje. Vemo, kako se želi počutiti naslednja verzija nas, tista ob uresničeni želji, zato vsakodnevno izbiramo delovanje, ki je v skladu s tem.
Razumemo, kdaj prestopamo cono udobja in se ne ustrašimo občutkov negotovosti, ki s tem pridejo. Vzamemo si prostor in čas občutiti vsa čustva, da še bolj razumemo lastno delovanje. Vemo, da poglabljanje zavesti sebe ustvarja širitev polja energije navzven in s tem več energije za uresničitev želje. Čustva opazujemo kot pomočnike. Redno se povezujemo s seboj, z lastno intuicijo in izbiramo korake, ki so v skladu s tem. Če smo si nekaj zamislili, a občutek pravi drugače, spremenimo načrt. Namere pri delovanju so nujno orodje, prisotnost pri delovanju prav tako. Hoja poti je užitek, kljub raztezanjem izven cone udobja, ponosni smo na to kdo postajamo in smo.
Sprejemamo to, da smo človek, ki se uči in na poti tudi zmoti. Sprejemamo to, da smo duša, ki izkuša življenje in se na poti širi v zavedanju. Plujemo in vemo, da če delujemo v skladu s seboj, nam je vedno dano življenje v čarobnosti. Zaupanje in hvaležnost sta redna praksa. Čutimo se dovolj že v danem trenutku, a se napajamo z magičnostjo kaj vse je še za nas mogoče. Zaupamo, da k nam pride pomoč, ko jo potrebujemo in zanjo tudi vprašamo. Vemo, da je notranje delo naša odgovornost in da se od tam napaja celotno naše življenje. Istočasno aktivno delujemo, ko je potrebno, delamo korake, a so le-ti napolnjeni z gorivom duše.
Miselnost: Dopuščam biti več in s tem sem magnet za več. Če poskrbim zase, življenje poskrbi zame.
Občutek: Širitve, lahkotnosti
