Navidezen nič
Kaj se zgodi, če si dovolimo ob-stati v navideznem niču in prisluhniti navidezni tišini?
Hvaležna sem za trenutke navideznega niča. Kajti v njih se porodijo misli, ideje, občutki, želje, spomini, ki se pokažejo le, ko je dovolj časa mir, tišina, praznina. Zdijo se kot lučke, ki zasvetijo v praznem prostoru, kot utrip življenja v navideznem mrtvilu.
Kot bi čakale nekje v ozadju, na priložnost, da jih resnično slišim in zaznam. Kot da potrpežljivo stojijo pred vrati in vstopijo, ko zaznajo, da je moje srce pripravljeno čutiti njihovo sporočilo.
To so trenutki, ki se ustvarijo, če ne hitim iz obveznosti do obveznosti, iz opravka do opravka, iz morala bi do morala bi. Ko si dovolim ustaviti in slišati šepet življenja. Šepet, ki nežno poda navodila in pred mano razgrne vse karte, za katere želi, da jih trenutno vidim in preberem.
Zato verjamem, da ta čas nič v resnici ni nič. Da je dušni inkubator, v katerem se negujejo, razvijajo, krepijo najbolj globoki deli duše. Da je rodovitna zemlja, v kateri vzklijejo semena naše poti.
Ne pridejo, ko jih čakam. Niti ne pridejo, če karkoli priganjam. Pridejo, ko popolnoma spustim kontrolo in pričakovanja.
Ko se prepustim življenju, v stilu "izvoli, tukaj sem", zaupam in potrpežljivo obstajam v prostoru nič. Ko se preneham bojevati in se predam, a ne nasprotniku, temveč v roke življenju.
Imejte se radi. Imejte radi (svoj) svet.
Patricija
