Popolna nepopolnost
Kako biti človek v vsej svoji popolni nepopolnosti in se hkrati odpirati širšemu vedenju božanskega?
Priznati si, da vse, kar obstaja (v nas in zunaj nas), ni samo lepo, je del procesa osvobajanja. Je del procesa, kjer odpremo oči temi in v njej spoznamo luč, je del poti, kjer prepoznamo bolečinske pasti in jame naše moči.
Brez tega, da si dovolimo biti ljudje, z najrazličnejšimi popolnimi nepopolnostmi, smo ujeti v spone nedosegljive in vedno za las izmuzljive želene popolnosti.
V svojem bistvu bistva seveda smo popolni, tako kot je popolno stvarstvo, katerega žarek smo. Vendar smo prav to, žarek in ne celotno stvarstvo. Čeprav smo del vsega, nismo vse. Lahko prepoznavamo kvalitete božanskega, ker jih imamo tudi sami, a to še ne pomeni, da smo sami bog.
Smo večni, popolni žarek odet v minljivo, nepopolno človeško telo, um, razum. Na poti skozi materialno odkrivamo in razkrivamo resnico, jo pričenjamo razločevati od iluzije in počasi, če si za to prizadevamo in aktivno so-delujemo, prejmemo blagoslov brezpogojne ljubezni v tem pogojevanem svetu.
Ponovno se spomnimo del česa večjega smo in kakšna je naša prvobitna narava. Spomnimo se na žarek popolnega v nas, sprejmemo omejitve žarka in nepopolnost materialnega.
Priporočljiv balans za lažjo plovbo človeškega z božanskim je:
- stremeti k popolnosti (v smislu, da se v sebi vse bolj očiščujemo in se skozi notranjo temo približujemo svetlobi) in
- doumeti, da smo le ljudje, ki dan za dnem delujemo iz ran in ne ljubezni, ki se dan za dnem izboljšujemo v vedenju kdo smo pa še vedno zaidemo v iluzije materialnega.
Ko nam v vsakdanjem življenju uspe, da se iz ljubezni do sebe in življenja potrudimo najbolj kar se lahko, smo naredili največ, kar je v danem trenutku in prostoru za nas možno. In to je dovolj.
To ne pomeni, da gremo v garanje, preko svojih zmožnosti, da rinemo z glavo skozi zid, da poskušamo početi nemogoče,... Pomeni, da se notranje in zunanje usklajujemo, poslušamo intuicijo, gremo skozi strahove, dvome in stare bolečine. Pomeni, da raziskujemo kaj nas usmerja, se ne skrivamo pred lastnimi čustvi, naredimo korake po katerih kliče naša bit. To je lahko tudi počitek.
Tako se nam vse bolj razkriva žarek znotraj nas in resnica absolutnega od koder ta žarek izvira. Tako je lažje biti človek, tisti splet lepega in nelepega, zemeljskega in nebeškega. Tako je lažje sprejemati kar smo, kar je in hkrati delati nepopolne korake (do) popolne ljubezni.
