Ustavitev in proslavitev
Kdo sem bil(a), kdo sem in kdo še bom?
Ob stremenju tja naprej, v želje prihodnosti, je pomembna sestavina ustaviti se. Ustaviti se, da pogledamo kdo smo sedaj v tem času in prostoru ter kaj vse nas je pripeljalo do sem. Kdo vse smo že bili, kaj vse smo že počeli, česa vse smo si nekoč že želeli, kaj nas je navdihovalo, kaj nas je gnalo, kdo smo želeli postati?
Pomembno je prepoznati kaj nas je zgradilo do te točke na naši večni poti. S tem si damo priložnost uvida vase in lastno notranjo ter zunanjo rast, ki se je za nas že zgodila. Z ustavitvijo si omogočimo ustvariti prostor, kjer so objete vse izkušnje do sedaj in možnost razpustitve čustvenega naboja, ki so ga izkušnje za nas imele, ne glede na to ali smo jih zaznavali kot ugodne ali neugodne.
S tem odpremo vrata širši širini in globji globini ter hkrati umeščenost vsega doživetega na njim lastno mesto na naši poti. Umeščenost doživetega je pomembna, saj so to gradniki nas kdo smo sedaj in gradniki poti kdo še bomo, brez teže udobne ali neudobne preteklosti, ki bi nas priklenjala k tlom nekoč živetih nas.
Rado se govori, da moramo izpustiti staro, da lahko prejmemo novo. A preskok iz včeraj na jutri zajema tudi danes. V tem danes je točka, kjer prepoznavamo živeto in ustvarjamo želeno. Na točki sedaj sidramo vedenje živetih izkušenj in sidramo želje jutrišnjega dne. Na tej točki imamo priložnost, da zaznavamo in prepoznavamo nas nekoč nazaj in nas nekoč naprej.
V ustavitvi se skriva čarobni dih, ki govori zgodbe vseh naših dni, ki poje pesem vseh naših utripov srca. V ustavitvi, ko nas ta povabi, je ključ vedenja vsega, kdo vse smo že bili, kdo vse smo in kdo vse še bomo. Logično nelogično se razprostirajo zgodbe, želje, navdihi, iskre, uvidi in razumevanja. Koščki se sestavljajo v zgodbo, ki smo jo od nekdaj poznali, a še ne brali, ki smo jo že slutili, a še ne hodili.
Ob obstajanju v točki sedaj, si damo priložnost, da se pred nas razgrne paleta občutkov, zgodb, znanj, izkušenj, ki so nosila sporočila za nas, ki so nas usmerjala do sem. Da si lahko podamo roko in čestitamo za opravljen del poti, za nabrana vedenja in modrosti.
Ob obstajanju točki sedaj, si damo priložnost za šepet navdihov in prižig ognja za bodoče potovanje, slutnje, subtilne, a jasne, kam naprej. Ob obstajanju v točki sedaj, lahko smo. Kar smo trenutno. Kdor smo sedaj.
Tako si damo prostor biti. Tako si ustvarimo prostor sprejemanja vsega kar je bilo, kar je in kar bo. Tako objamemo sebe v vsem kar smo bili, smo in bomo. Z vso ljubeznijo do potovanja, ki smo ga že hodili, ga sedaj dihamo in ga še bomo hodili. Kajti prav ta naša pot je naša pot razgrinjanja resnice. Tiste velike, absolutne, h kateri hodimo kot romarji, romarji, ki se vračajo domov, v sveto mesto. Resnica je sveto mesto, je kraj, kjer je naše srce mirno, prepojeno z ljubeznijo do njega in vsega.
Ko prisotno zaznavamo preteklost, živimo sedanjost in slutimo prihodnost, se kot prah za nami posipa zlato vedenje, okoli nas sveti zlati sij in se pred nami gradi zlata steza, ki vodi domov, k večni ljubezni.
Zato vas vabim, drage duše, ustavite se, da vas lahko objame vedenje kdo vse ste že bili, kdo ste in kdo vse še boste.
Topel objem, Patricija
