Prosila sem, naj me ljubijo
Prosila sem ljudi, naj me ljubijo, naj me imajo radi, naj bodo z menoj, naj bodo prisotni.
Na najrazličnejše očitne in subtilne načine, sem se želela dokazati, da sem vredna ljubezni, da sem vredna prisotnosti, da sem vredna.
A sedaj je drugače. Vem, da moja vrednost je. Vem tudi, da je privilegij in čast, da je nekdo v moji družbi. Ne da sem nekaj več od drugih, vendar je moja družba, prisotnost, ljubezen in to kar sem, dragoceno. Deležni naj jo bodo le tisti, ki so to dragocenost sposobni ljubiti, negovati, spoštovati.
Ne meči draguljev svinjam, kajne? Niti v subtilni, skoraj neopazni obliki, ko se smehljaš, da bi te imeli radi, ko pišeš sporočila, da bi te opazili, ko deliš ranljive dele sebe, da bi te spoznali in zato vzljubili, ko si na voljo, tudi ko ti ni do tega, da si za nekoga zanesljiv in morda, vsaj tako upaš, tudi vreden spoštovanja.
Hrepenenje po ljubezni in občutku vrednosti ni prav nič fino, je tako kot bi del tebe vseskozi jokal, kot bi en del tebe vseskozi bival v praznini, iztegoval roke k nečemu, česar ni, je kot bi se ti trenutek za trenutkom trgalo srce, z mislijo, kako da te ni, ljubezen?
Mar nisem dovolj, mar nisem ok? Kako da te ni, ljubezen? V obliki dotika, objema, prisotnosti, topline, bližine, glasu. Kako da te ni, ko kličem na pomoč, ko se zvijam od bolečin, ko nosim radost življenja, ko pojem pesem duše?
Sedaj vem, da ne pomaga biti dober po kriterijih drugih, da ne pomaga biti ustrežljiv, ponižen, pozoren na potrebe drugih, če vse to izvira iz rane biti vreden, ljubljen, opažen. Ker preprosto ne deluje in pušča le večjo rano, več praznine.
Edino kar lahko naredim je to, da ljubim vse dele sebe, tudi in predvsem tiste, ki najbolj bolijo, ki najbolj kričijo, tiste za katere se zdi, da niso vredni, da niso dovolj, da bi bili ljubljeni, videni, cenjeni, objeti.
S tem, ko dan za dnem vse bolj ljubim vse dele sebe, se vsakič znova dogajajo premiki k ljubezni, tisti brezpogojni, večni, ki mi je nihče ne more odvzeti, niti je oskruniti ali preprečiti. S tem sebi odpiram vrata v vse tisto, kar sem iskala zunaj sebe.
In ko v sebi to hranim, negujem, zalivam, imam, ne prosim več drugih, ne prosjačim za drobtinice pozornosti, vendar si od življenja zase privoščim kar cel hleb. Najbolj dišeč, najbolj domač, najbolj okusen in najbolj hranljiv. Dober je, ta kruh iz lastne notranje peči, v kateri gori ogenj samega večnega življenja.
Želim vam, da spečete ta hleb tudi vi, sami zase. Ker ste vredni. Vredni ljubezni, prisotnosti, spoštovanja,... Vredni. Od nekdaj. Za vedno.
