Razpadanje varnostnih okov
Energijska zgodba. Povabilo v razpadanje tistega, kar drži zaprta najbolj temna vrata "strahov".
Priložnosti so na dlani, da se podamo v tisti kotiček lastnega gradu, ki biva globje od ječ, ki biva v najbolj skritem, temnem, vlažnem, neugodnem kotu tega domovanja. Še globje leži od samih temeljev, še globje od globoke zemlje.
Vemo, da tam je nekaj, kar ugledano ne bo prijetno. Vemo, da tam bomo našli naše najstarejše strahove, od življenja pozabljene sobane, naše duše pozabljene kosti. Vemo, da tam bomo našli lastno reko krvi, rane lastne rane, morda neprijetno spoznanje. Vemo, da od ugledanega ne bomo več uspeli zatisniti oči, da od videnega ne bomo več uspeli ali želeli biti isti.
A vemo tudi, da v tem naš čaka svobode dih, svobode navdih in moč. Vemo, da smo ključavnica in istočasno ključ, ki odpira ta temni globoki grob lastne duše. Vemo, da od tam se dviga naš najširši pogled, najbolj neskončno obzorje lastnega obstoja. Ta bav bav je naš pristan, v katerem naša barka najde svoje jadro, kjer najde zlato sidro.
Ta kotiček v globinah, okoli katerega smo se vede ali nevede že celo življenje smukali kot mačka okoli vrele kaše, je našega zavedanja ocean, je našega zemljevida kompas, je našega življenja modri zaklad in vir vsega našega hrepenenja. Tam se porajajo in celijo bolečine, tam se ustvarjajo in polnijo praznine, tam se skriva in izvira glas naše poti.
Naj razpade navidezna varnost, naj se zgodi temna noč, naj okovi popustijo in naj v neusklajeno trešči grom. Ja, naj se zruši grad iluzij, naj se podere tesnost vlažnih zidov. Naj se odprejo vedenja oči, ki vedo, da v divjih globinah moč svobode se budi, da korak usklajenega življenja glasno, jasno in vztrajno doni.
Telo čuti, telo ve, telo se nič več notranjosti ne boji. Telo čuti, telo ve, telo se v novo gibanje rodi. Telo čuti, telo ve, telo se z energijo življenja polni. Telo čuti, telo ve. Tukaj je in te v novo poglavje nosi.
