Kako pluti v času polnem informacij?
Kako v neskončnem polju možnosti in priložnosti najti tisto, kar je naše in za nas? Kako v neskončnem dovajanju zunanjega najti notranjo jasnino?
Čas je poln informacij. Dostopne so na vsakem koraku, zgodbe ljudi ali vsaj dele njih, je možno videti vsako sekundo. Možnosti je mnogo, premnogo včasih, kaj bi lahko počeli, kako bi lahko bili, kaj bi nas lahko navdihovalo in nam bilo všeč.
Kdo si želimo biti, kaj nas v našem srcu res radosti - to pa je izmed vsega obstoječega potrebno najti znotraj nas.
Verjamem, da nam lahko okolica pomaga, da najdemo kaj je tudi znotraj nas naša radost. Če si to, kdo nas navdihuje in s čim, dovolimo pogledati z očmi radovednosti. Če potem iskreno do sebe, z vpogledom vase, najdemo svojo lastno pot.
Morda bo vsebovala podobnosti tistih, ki so nas navdihnili, a ima našo esenco. Pobarvajmo svoje življenje s svojimi barvami in sestavimo svojo sestavljanko s koščki, ki smo jih našli, ki smo jih nabrali, ki smo jih v sebi prebudili.
Na tej točki je dobro povedati, da ko gledamo ljudi, ki nas navdihujejo, iščimo kaj je tisto, kar nas pri njih pritegne in ne iščimo kaj imajo in mi nimamo. Primerjanje je smrt naši duši. Iskanje manjka v nas samih je zastiranje moči in luči znotraj nas. Zato ljudi, ki jih vidimo kot inspiracijo, vzemimo za lasten dvig. Vzemimo tisto, kar vidimo kot njihove darove, kot veter v naša krila.
Verjamem, da v ljudeh, ki nas navdihujejo najdemo koščke tistega, kar v sebi smo. Najdemo v njih nekaj, kar biva tudi znotraj nas. Lepota, ki jo vidimo v drugih, je tudi naša. Pogum, ki ga opazimo v drugih, je tudi v nas. Ustvarjalnost, ki jo ljubimo pri drugih, se izraža tudi skozi nas.
Včasih srečamo nekoga, ki nas navdušuje, ravno zato, da nam pokaže kaj vse še znotraj nas je, da nas spomni na nekaj, kar naša duša želi izkusiti, izraziti, izživeti.
Informacij zunaj nas je ogromno. Možnosti in priložnosti prav tako. Zato vzemimo si čas in raziskujmo. Pojdimo za tistim občutkom, ki pravi »ja« in »zanimivo«. Izpustimo vse ostale.
Lahko je le mali majceni občutek, da naj bi nekaj šli pogledat, da naj bi nekaj poskusili, da naj bi k nekomu šli. Ta občutek je dovolj. Kajti v nas so posajeni občutki zanimanja zato, da nas povabijo na pot izkustva. Da nas povabijo na potovanje, na katerem vedno najdemo nekaj zase, nekaj za dušo, nekaj kar nas naredi žive.
Od vsega, kar obstaja, vse pač ni za nas. Od vsega, kar obstaja, vse ni zato, da mi izkusimo. In če sledimo svojemu občutku, bomo vedno izkusili vse to, kar smo sem prišli izkusit. Nobena želja, naša dušna, nam ne bo ušla. Nobena naša želja, tista srčna, ne bo ostala neizpolnjena.
Če rečemo »ja« tistemu, kar ni za nas, zapolnimo svoj čas in prostor, in ne more priti tisto, kar je za nas. Zato »ne« in izločitev tistega, kar nas ne kliče, je istočasno ustvarjanje prostora za tisto, kar želimo biti, imeti, izkusiti.
V kaosu informacij, v vrvežu misli, v neskončnem dovajanju zunanjega, nas lahko preplavi nemir, nas lahko preplavi občutek, da nam nekaj manjka, nas lahko preplavi občutek, da ni dovolj časa. A če se le ustavimo in dovolimo zadihati, slediti malemu občutku »ja«, nas bo življenje vodilo dalje in nam prineslo veter, ki bo odpihnil šaro, nepotrebno, tisto kar ni več ali nikoli ni bilo naše.
Jasnino svojega življenja si ustvarjamo tako, da sledimo tistemu, kar nam šepeta srce, kar nam šepeta duša, kar v nas zbuja zanimanje, kar v nas zbuja radost, kar v nas zbuja mir. In enkrat najdena jasnina ni nujno za vedno najdena, a vsakič znova, ko jo najdemo, vemo da je in zato vse bolj zaupamo. Sebi, občutkom, življenju.
Sledimo navdihom, ki se zbujajo znotraj nas in vseskozi sproti ustvarjajmo nove nas. Nas, z vedno boljšim filtrom kaj je naše in kaj ne. Z vedno bolj stabilnim notranjim stebrom. Z vedno bolj žarečim pogledom. Z vedno bolj svobodnim korakom.
Ko sledimo sebi, ustvarjamo vedno bolj preprost, a poln svet, v katerem živimo.
Imejte se radi.
