Naša vrednost je.
Naša vrednost je, ne glede na to koliko imamo, kaj znamo, kaj naredimo in koliko smo drugim všeč. Naša vrednost pride skupaj v paketu z našo dušo, z iskro življenja, ko se utelesimo v ta svet.
Zanimivo je, da toliko ljudi dvomi v lastno vrednost, vrednost tega, kar s(m)o v svoji esenci in tudi v vrednost en drugega. Le zakaj bi se sicer sodili, krivili, sramovali, skušali ukalupljati, če ne iz strahu, da nismo ljubljeni, iz bolečine nevednosti o lastni vrednosti, iz nerazumevanja unikatne poti vsakega bitja?
Zdi se, da imamo čez svojo luč, čez ta ogenj naše duše, položeno nemalo plasti, ki nam zastirajo pogled kdo v resnici smo in kako zelo nas življenje ljubi, kako zelo smo zanj vredni in kako zelo smo ljubljeni. Če ne bi bili, ne bi obstajali. Zakaj bi življenje rodilo nekaj ali nekoga, ki nima vrednosti v tem svetu? Vse ima svojo vrednost, vse ima svoj namen, vse ima svoje mesto in vse ima svoj smisel. Vse in vsi. Od človeka, do muhe, od zraka do korenja, od gnoja do zlata.
Ko bi vedeli kako zelo smo vredni in ljubljeni, bi se zagotovo manj trudili biti všečni in prav. Če bi doumeli, da naša vrednost je, samo zato, ker smo, bi se zagotovo požvižgali na tiste komentarje posameznikov in družbe, ki so (bili) podani iz plasti nevednosti. Opazke in usmeritve, ki so (bile) podane z zastrtim pogledom, izkrivljeno predstavo resnice, ki niso bile podane iz globoke neskončne modrosti srca, bi pometli iz svojega svetega domovanja.
Ko človek ve, da je vreden življenja, vreden ljubezni, vreden, takrat cveti in žari v vseh odtenkih. Pokaže esenco, ki bogati svet, navznoter in navzven prelije dušne dragulje. Ne bori se v sebi in z drugimi, da dokaže kdo je, v jasnosti svojega mesta v življenju, se počuti varno in stabilno, nudi izvir svežine, daje roko bližine.
Človek, ki prepozna svojo dušo, ki prepozna šepet večnega, tudi drugim kaže smer, kako odstreti plasti nakopičene čez notranji ogenj in kako stati v vrednosti, ki je od nekdaj bila.
