Včasih ni najlažje biti hvaležen
Sestavina za kaj je hvaležnost, zakaj se kdaj izmuzne daleč stran od našega srca in kako jo priklicati tudi takrat, ko se zdi, da nimamo nič za kar bi lahko bili hvaležni?
Včasih je težko videti kaj vse imaš. Včasih tako stremimo tja v prihodnost, k tistemu želenemu, da pozabimo kaj je tukaj pred našim nosom. Tisto pred nosom, ki je prav tako gradnik poti v prihodnost, tisto pred nosom, ki nam omogoča, da sanjamo, razmišljamo, raziskujemo in živimo.
Včasih ni lahko biti hvaležen za kar imamo, ker se osredotočamo na to kar nimamo in si želimo. A pozabljamo, da prav s hvaležnostjo za to kar je, s sprejemanjem tega kot je, odpiramo vrata poti, kamor slutimo, da nas bodo vodili naši nadaljnji koraki.
Ko se pomirimo z življenjem kot je trenutno za nas, popustimo prijem za tisto, kar si tako močno želimo. Takrat se naše dlani odprejo in vanje se lahko zlije novo, običajno mnogo boljše, kot smo si sami zamislili.
Življenje težko dostavlja tja, kjer ni pretoka hvaležnosti, kjer je togost srca in jeza do stvarstva samega.
Življenje težko dostavlja tja, kjer so krčevite misli kako bi moralo biti, kjer domuje nezaupanje in kjer se deluje z lastno silo proti življenjski sili, ki ustvarja vse kar je. Življenje nas vabi, dan za dnem, da hvaležno sprejemamo, kar nam daje in vseskozi popuščamo ter spuščano navezanost na to kar nam je bilo dano, nam je dano in nam bo dano.
Ena od umetnosti vsakodnevnega življenja je iskanje ravnovesja med hvaležnostjo za to kar je, aktivnim so-delovanjem v veri, da se ob usklajenem času pojavi želeno (ali še boljše kot to) in spuščanjem navezanosti na tisto po čemer povprašujemo.
Včasih je težko biti hvaležen, drugič težko delovati v zaupanju in veri v življenje, tretjič spustiti nadzor in navezanost na rezultat, včasih je težko vse troje. A ko nam uspe in uspeva, se (o)kopamo v magiji nečesa večjega od nas in zaplujemo s tokom življenja samega.
Zato snujmo sanje bodočnosti z nitmi hvaležnosti za sedanjost in razprimo dlani, da življenje v njih lahko položi svoje darove.
Opustimo godrnanje česa ni, pričakovanja kako bi moralo biti in navezanosti na rezultat našega prizadevanja. Podajmo se na pot hvaležnosti tega kar je, zaupanja, da ima življenje boljše načrte kot mi mali ljudje in služenja stvarstvu, ki nas bo vedno nagradilo z več in boljše, kot smo kadarkoli sanjali in si v lastnih mislih sploh lahko predstavljali.
Hvaležen objem, Patricija
