Zgodilo se je "čez noč"?
Mnogo malih sprememb se najprej dogaja znotraj nas in jih navzven še ni opaziti.
Včasih se zdi, da nikamor ne pridemo, da nismo nič dosegli, da se ni še prav nič spremenilo. A kaj ko se toliko sprememb dogaja le navznoter, dokler niso te spremembe tako nam domače, lastne, da se tudi življenje zunaj nas spremeni.
Tolikokrat na ven nihče ne opazi naše rasti, nimamo večjih številk na bančnem računu, nove hiše, otrok, tudi naš videz ostaja enak. Nato pa se »čez noč« zgodi sprememba in vsem se zdi, da je bilo za nas to tako, kot da bi padlo z neba. Pa ni res.
Da smo prišli do novih prepričanj, smo dan za dnem spreminjali naše notranje programe, še pred tem smo jih sploh bili pripravljeni videti in jih iz nezavednega potegnili v zavedno. Da smo prišli do jasnost v kateri sedaj bivamo, smo mnoge dni megle vztrajali, verjeli, zaupali, se izročali življenju.
Bili so dnevi obupa in resnega spraševanja o smislu vsega prehojenega. Dan na dan smo morali biti pripravljeni ljubiti sebe in iskati ljubezen znotraj nas, ko nas zunanji svet ni razumel. Biti smo morali svoj najboljši poslušalec, ko ni bilo zunanjih ušes, ki bi nas slišala. Ja, bili so dnevi, ko smo v samoti kričali na ves glas, jokali krokodilje solze in se borili z občutki nevrednosti. A smo vztrajali in pogumno sledili notranjemu glasu, ki je vedel kam nas vodi.
In splačalo se je, prav vsak korak. Prav vsaka nevihta je bila potrebna, da smo v njej našli svojo moč in v njej odložili prepričanja, ki so nas zavirala. Prav vsak dež je bil darilo, da je zalil naš pogum in odplaknil staro šaro. Prav vsako sonce je bilo blagodejno, da smo se napojili in osušili brezna nemira.
Vem, da se vsi se kdaj najdemo v tem tunelu nesigurnosti, iskanja, megle. Vem pa tudi, da vsak od nas je dovolj močan in pripravljen na to potovanje, ko je njega čas. Vem, da ko se podamo na pot odkrivanja sebe in svojih najglobjih in najbolj svetih sanj, nas življenje podpira na vsakem koraku.
Vem, da v notranjosti vsakega od nas sveti tako mogočna luč, ki se vedno najde, ko v tunelu temno postane. In tista luč nato zna svetiti z nami, za nas, v nas, ne glede na okoliščine. Hodite, bodite, sijte, vztrajajte, verjemite, zaupajte, aktivno sodelujte. Ljubljeni ste.