Napetost, sprostitev in upor
4 razlogi zakaj se ne sprostimo, čeprav v osnovi vemo, da bi bilo to dobro za nas. Zakaj se ustvarja napetost in zakaj je sprostitev tako zelo pomembna?
O gospodični napetosti:
- Nikoli se ne pojavi samo zato, da je. Vedno se pojavi z razlogom. Je priložnostjo za novo obzorje nas in naše poti.
- Nastane, ker dela sebe, svojih občutkov, misli, svojega življenja ne živimo kot je v tistem trenutku v naše najvišje dobro.
- Pojavi se, ker je nekaj pripravljeno, da uvidimo, a tja vztrajno ne pogledamo. Lahko je spomin preteklosti, ki nam ne služi, delovanje, ki smo ga prerasli, delovanje, ki nam škodi, misel, ki nas jezi,…
- Usmerja nas, da tok svojega delovanja ponovno usmerimo tja, kjer je naša resnica.
Življenje nas vedno usmerja in vabi v pretok, z našim upiranjem pa se pojavi napetost, ki je življenja pomočnik. Postane nam nelagodno in slej ko prej bomo pogledali tja, kjer nas boli, tišči, jezi. To se lahko manifestira v najlazličnejših zgodbah, od telesnih znakov, finančnih težav, neprijetnosti v odnosih.
Bolj kot smo zavestni v svojem delovanju, hitreje opazimo, kdaj se v nas prebudijo občutki nemira, napetosti. Hitreje zaznamo "tisto nekaj", kar na prvi pogled morda niti ne znamo definirati, a vemo, da je znak, ki nas vabi k sprostitvi in vpogledu vase.
Brez sprostitve, se naše fizično telo, čustva, misli, energija preprosto utrudi, pregori, vname, vda, iztroši, ne zmore več. Če bi trenutek za trenutkom in dan za dnem držali dvignjeno utež, mišice ne bi več zdržale. Če bi kljub temu gib še vedno ponavljali, bi prišlo do poškodb in prisilnega počitka.
Pri fizični aktivnosti je počitek najpomembnejši del treninga, da se telo lahko regenerira. Prav tako je pri čustvih pomembno, da najdejo harmonijo, pri mislih, da ne švigajo konstantno sem in tja, pri energiji, da ni venomer vpeta v delovanje.
Zakaj se ne sprostimo:
1# NE OPAZIMO, DA SMO NAPETI
Delujemo na avtopilotu. Delujemo tako, kot smo se naučili. Delujemo, brez da bi bili prisotni in večinoma le sledimo načrtu, ki smo ga prevzeli ali si ga iz priučenega ustvarili sami. Reagiramo iz podzavesti in za reakcije ne prevzemamo odgovornosti. Tudi, če odreagiramo iz napetosti, krivdo za to pripišemo nečemu ali nekomu drugemu.
2# NE ŽELIMO OPAZITI, DA SMO NAPETI
Čutimo, da smo napeti, a si tega ne želimo priznati. Saj to zagotovo pomeni, da nečemu, čemur naj bi dali pozornost, pozornosti še nismo namenili. Zelo možno je, da je za napetostjo nekaj, kar nam ne bo všeč. Napetost narašča s tem, ko je ne sproščamo. Napetost narašča, v kolikor se ne razelektrimo, v kolikor naboja napete energije, ki se nabira znotraj nas, ne sprostimo. Napetost narašča, dokler ne sprostimo tistega jeza, ki smo ga znotraj sebe ustvarili z nepriznavanjem občutkov. Včasih zanikamo, da smo napeti in odrivamo to zavedanje na stran, saj tako še vedno lahko vsaj navzven še vedno delujemo, kot smo delovali prej. Vozimo po cesti in kljub opozorilnim znakom, vozimo dalje. V vsakem primeru, če smo zavestni v tem ali ne, se napetost slej ko prej mora sprostiti, saj jez lahko drži le določeno kapaciteto, nato se občutki izlijejo čez rob.
3# ČUTIMO IN SI PRIZNAMO, DA SMO NAPETI, AMPAK…
Čutimo, da smo napeti, a ne vemo kako točno naj bi se tudi sprostili. Nimamo orodij, s katerimi bi si pomagali, ne poznamo praks, s katerimi bi se podprli, predvsem pa ne zaupamo sebi, da se znamo sprostiti. Lahko se pojavi občutek, da ne znamo, občutek, da nam ne bo uspelo. Pomembno je, da prestopimo tanko mejo med žrtvijo in zmagovalcem, med melanholijo in iskalcem rešitve, med obupom in zaupanjem. Ko čutimo, da smo napeti in si to tudi priznamo, smo na dobro poti, da sprostitev poiščemo na najrazličnejše načine, da prevzamemo odgovornost za dobro počutje. Ko vemo, da napetost je in si pred tem ne zatiskamo več oči, je le še odločitev, da se bomo sprostili, da bomo našli način. V sebi predvsem, a s pomočjo, če potrebujemo.
4# KAJ BO, ČE SE SPROSTIM?
Zgodi se, da napetost zaznamo, vemo, da z njo ne želimo in niti ne moremo živeti. Vemo, kako je biti z napetostjo in vemo, da tega ne želimo več. A onkraj napetosti, tam kjer je sprostitev, je za nas nepoznano okolje. Čeprav smo sprostitev in dobro počutje že kdaj našli in izkusili, se zdi, da je ta situacija nova. Lahko se pojavi strah pred neznanim, dvom, nezaupanje. Takrat se lahko zgodi, da koraka ne naredimo, saj ostajati v poznanem se zdi lažja izbira, čeprav nelagodna. Izven udobja poznanega, se zdi, da morda se nam poruši svet, morda propade naša identiteta, ki jo vztrajno držimo. Morda uvidimo nekaj, kar ne želimo, čeprav na nekem nivoju čutimo, da bo dobro za nas. Strah se lahko pojavi, da nas bo sprostitev pripeljala do čustev, ki jih ne želimo čutiti, da nas bo pripeljala do dela nas samih, ki ga nočemo pogledati. A resnica je, da če se sprostimo, ugotovimo, da je bil korak mnogo lažji kot smo mislili in veliko bolj blagodejen. Ugotovimo, da je bil za nas nujen, sicer se potreba po tem ne bi pojavila in novo obzorje ne odprlo. Povrne se zaupanje, vera, dobro počutje.
Kaj omogoča sprostitev:
1# Celotna naša bit se nahrani, spočije, napolni, regenerira. Ponovno vzpostavimo ravnovesje in najdemo svoj center. S tem lahko ostajamo v pretoku življenjske energije, saj je naš kanal zdrav, čist, v dobri formi, poln življenja. Kanal s prenapetostjo, poškodbami ali preprekami pretoka ne omogoča. Poškodovane celice niso zmožne življenja na visoki vibraciji, zato je sprostitev resnično, resnično nujno potrebna, da kot celoten organizem lahko dobro živimo.
2# Vzpostavi se prostor, kjer lahko smo, to kar smo; ljubljeni, sprejeti in dovolj. Damo si priložnost vpogleda vase in uvid v lastno dušo.S sprostitvijo odložimo nepotrebno in negujemo tisto, kar nas podpira. Menim, da bi sprostitev morala biti vsakodnevna praksa, praksa, ki jo udejanjamo trenutek za trenutkom.
Življenje v sprostitvi, je življenje v pretoku, v prisotnosti. Je življenje, kjer se ustvarja najmanj upora in ustvarja največ pretoka. Je življenje, kjer se ustvarja največ življenja.
Sprostitev je vedno na voljo:
Sprostitev je lahko zelo preprosta praksa, če si dovolimo, če se za to odločimo. Lahko je dih, ki nas vedno prinese v center, v trenutek tukaj in zdaj. Lahko je gibanje, ki nas hrani in nahrani. Lahko je izražanje vseh vrst, ki nas polni in prinese bližje k sebi. Lahko je glasba, ki nas radosti, meditacija, ki nam prija. Sprehod v naravi, ki nas pomirja. Lahko je druženje, ki nas podpira in neguje. Lahko je tudi masaža, obisk terapije, odhod v savno, spa, a ni nujno nekaj, za kar je potrebno nekam iti ali za to plačati. Sprostitev je na dosegu roke ali bolje rečeno na dosegu diha vsak trenutek našega obstoja.
Verjamem, da sprostitev najlažje najdemo, če delujemo zavestno in z ljubeznijo do tega kar smo in življenja, ki nam je dano. Če si omogočimo sprostitev, ko začutimo napetost, je to odraz ljubezni do nas samih. Je spoštovanje lastne poti. Je dovoljevanje življenju, da nam pokaže svojo čarovnijo. Je odraz zaupanja v višjo zavest.
Pomembno je, da sodelujemo s seboj in si omogočimo kar potrebujemo.
Dragi moji, sproščajte se redno, poskrbite za svoje počutje in življenje.
