Afriški ritmi

Zgodba o plesu, ki se je izkazal za več kot le ples.

Poletni večer je prinesel povabilo na ples ob afriških ritmih skupine Womango. Da grem mi je bilo jasno isto sekundo, ko sem videla objavo na facebooku. Dogodek se je odvijal v Terra Animi, posesti, ki jo že nekaj časa spremljam in na kateri sem čutila, da bom enkrat zaplesala.

Čeprav sem vedno mislila, da bo to Shakti dance - joga plesa, ta moja ideja ni igrala posebne vloge. Ples svobode, to sem vedela, da bom plesala tam. Ob kakšni glasbi in v kakšni družbi pa je ostalo skrito do skoraj zadnjega trenutka.

Tako napoči dan za obisk Terra Anime. Večer prej pride spoštovanja vredna rdečina, menstruacija. Običajno na prvi in drugi dan rdečega toka pretežno počivam, odklopim um, zunanje dražljaje in se potopim v globine. A tokrat sem vedela, da se bom v globine spustila na drugačen način. Ležanje mi že čez dan ni ustrezalo, jasno je bilo, da bo tokratno vedenje menstruacije prišlo skozi gib, premikanje, prepuščanje korakom.

Pred plesom, ki je bil na sporedu zvečer, sem dan preživela v družbi moje mami, na našem vikendu. Nabirali sva češnje in ribez, žajbelj, rožmarin, timijan in majaron. Skupno delo, ki ga je spremljala sproščenost in smeh, je prijalo mojemu srcu.

Zdelo se je, da mi je dovoljeno občutiti in živeti dan otroške radosti v odraslem telesu. S hvaležnostjo, da mami še imam, s hvaležnostjo, da vem kdo sem in se ne naslanjam več nanjo, s hvaležnostjo, da je in sva.

Napočil je čas odhoda. Zanimivo, pomislim, običajno bi bila menstruacija dovolj dober razlog, da ne grem med ljudi. A kadarkoli sem telo vprašala, če greva, se je smejalo, odgovor je bil jasen ja. Ok, pa greva. Saj veva, da ni naključje, se nasmehnem še umu. Rdeči tok in glasba rdečega kontinenta, vse smeri vodijo v rdečino, v zemeljskost, v korenine, v prizemljene globine. 

Po poti na pol poslušam branje kart, vse kar ujamem je iniciacija, nova vloga, pogum. Pri prihodu na posest, mi je malo neudobno, a le za kratek čas. Ljudi je kar nekaj, ko vstopim, gostiteljica me lepo sprejme, potem pa malo sedim, se nimam kam dati, nihče od ljudi me ne pritegne, da bi se priključila pogovoru. Najdem ležalnik in se udobno namestim za krepkih 15minut. Nato zaslišim bobne.

Tukaj so. Vstanem in grem. Ljudje stojijo ob strani ali izven ograje, ne na mivki, kjer je dogajanje. Ah ne, jaz si želim izkusiti glasbo, nič zadržano, brez sramu, brez kaj si mislijo drugi. Življenje mi je dalo na pot to priložnost, v celoti jo imam namen objeti. Grem naravnost do skupine in se vsedem na tla dva metra od njih. Bobni bobnijo, glasba trese telo. Ne oziram se kaj počnejo drugi in si dovolim čutiti kaj meni moje telo, medtem ko ga glasba premika.

Ujamem misel, da bi morala plesati. A telesu še ni do tega. Sedim in mu dovolim, da je kot želi. Četudi bom sedela cel čas, pa bom. Čeprav vem, da temu ne bo tako. Počasi se začne odpirati prostor in začutim, da je čas. Brez obotavljanja vstanem, zaprem oči in začnem plesati. Prija. Plešem kot želim.

Po nekaj minutah zaznam vedenje, medtem ko se zdi, da z dlanmi resnično božam zrak in usmerjam energijo, ki se pretaka v meni in okoli mene. Vedenje pravi, da si najbolj lahko mehak, ko si najbolj stabilen. Stabilnost da okvir, da si znotraj njega lahko ranljiv. Lepo, dobro se čuti to vedenje, lasje plapolajo v vetrcu, ki poleg glasbe prinaša tudi rezget konj.

Vodja glasbene skupine večkrat pove namen zakaj je katera pesem, večina so za poroke. A ena, tisto najbolj slišim, tista nekaj odpre. Pravi, da je to pesem, ki jo v Afriki, ne vem na katerem področju, igrajo ob iniciaciji deklic v ženske. Vem, da to ni vedno lepo, sploh, če so zraven običaji poseganja v fizično telo deklice.

Ampak vem, da bo danes za mnoge od nas zbrane, ta iniciacija potekala notranje, na drugih nivojih. Malo se sicer upiram misli, da sem še dekle, vendar jih imam že čez 30, a vem, da en del mene vriska, da je prepoznan in povabljen na to potovanje v ženski svet.

Z vsakim korakom in gibom se zdi, da plešem bolj svoj ples, bolj iz notranjosti, bolj iz globin. Prija. Ples brez sramu. Ples brez okov. Ples brez lastnih pričakovanj. Ples deklice v žensko. 

Sledi pesem, z naslovom Liberté, pesem svobode. Noge plešejo najbolj prizemljen ples, kar sem ga kdaj plesala. Udarjajo v zemljo, da vmes pomislim, o ljuba zemlja, oprosti, če te je to bolelo, obljubim, da bom od sedaj naprej stopala tako, da bo tudi tebi lepo.

Najdem sostopanje, sočutenje, soples z mehko zemljo, čeprav se na prvi pogled lahko zdi tako trd(n)a. Sledi še zadnji del moje osvoboditve od sramu, od deklice, zadnji del telesa, ki se je moral še opogumiti. Grlo. Glas. Želim si zavriskati, spustiti zvok. Smem? Ne upam. Napetost narašča, grlo postaja vse bolj težko, um me spodbuja, telo se malo krči, pleše dalje, krč popusti, um popusti, grlo ve, čas je... Uuuuuuhuuuuu! Uuuuuuhuuuuu. Uhuuuuuuuuuuu. Uspelo mi je!

Glasba se počasi umiri. Zadnjo pesem odplešemo v krogu, okoli ognja, skupaj. Čeprav se ne čuti skupina kot skupina, smo skupina, nenavezana, kar dodatno prija. Nihče se na nikogar energijsko ne naslanja, vsak pleše kot želi in dopušča svobodo drugim.

Ples se zaključi. Iniciacije je konec. Življenje drago, dobro si to organiziralo.

Ko sem prvič izvedela za ženske kroge in to, da v nekaterih kulturah deklice ob prvi menstruaciji z obredi, plesom, glasbo, iniciirajo v žensko, se mi je zdelo to tako sveto, da sem si želela to doživeti. In sem, na svojevrsten, organski način v družbi ljudi, ki niso imeli kančka pojma, da se ves ta proces odvija znotraj osebe, ki pleše med njimi. Kdo ve, morda pa nas je bilo več.

Ob odhodu domov me prešine, da tudi ime skupine vendarle ni naključje. Womango. Go woman!

Naj zgodba tudi vam da zagon, da greste naravnost tja, kamor vas kliče duša, Patricija