Življenje se želi izraziti

Življenje se skozi nas želi izraziti, skozi nas želi živeti in širiti vedenje, ki osvobaja. Vendar skozi nas lahko deluje le, če se mu predamo,...

Življenje se skozi nas želi izraziti, skozi nas želi živeti in širiti vedenje, ki osvobaja. Vendar skozi nas lahko deluje le, če se mu predamo, če mu zaupamo, če ne silimo neučakano v prostore, za katere še ni čas, da v njih vstopimo.

S silo se ne da naprej, kajti četudi izslilimo in pridemo do prostora, kamor smo nestrpno želeli, nas tam ne pričaka nič od tega, kar bi nas sicer pričakalo, če bi življenju dovolili, da nas vodi v svojem ritmu. V ritmu, ki je usklajeno z našim telesom, umom, dušo, življenjem, ki je usklajeno z življenjem v širšem smislu.

Če življenju dovolimo, da prevzame vodstvo in prepustimo svoje strahove pogumu srca, nas bo nežno, močno, globoko, jasno, čisto in ljubezni polno pripeljalo do vseh soban občutij in prostorov zavedanja, o katerih smo slutili, da obstajajo in tudi do tistih, o katerih se nam še sanjalo ni, da so možni.

Življenje je neskončno dobrotljivo, ko mu sledimo, daje nam neskončne možnosti, da se prepoznamo, spoznamo, ljubimo, da ustvarimo radosten odnos s seboj, da ustvarimo zadovoljne odnose z drugimi in svetom v katerem se trenutno nahajamo.

Življenje nas podpira tudi ko se mi ne, daje nam namige in kažipote tudi ko mi trmasto, nestrpno, neučakano, na silo, brez ljubezni zlorabljamo svoje telo, um, naravo, ljudi. Četudi zaradi različnih preteklih zgodb, ki se jih še nismo osvobodili, zaradi strahov, s katerimi se še nismo objeli, predstav, ki se niso zgodile, ne popustimo prijema navezanosti, nas življenje še vedno ljubi. Vztrajno nas snubi, da popustimo prijem, da spustimo zgodbe, da negujemo telo in um, da si pričnemo dajati tisto in sprejemati tisto, po čemer od nekdaj povprašujemo: ljubezen.

Ko nam po malo in veliko uspeva graditi most do življenja samega, ko nam uspeva graditi odnos do življenja, ki želi skozi nas živeti ter srčiti ta svet, postajamo vedno bolj svobodni v izrazu naše duše, vedno bolj svobodni v izrazu božanskega v zemeljskem telesu. Vedno bolj postajamo osvobojeni pogojenosti in vse bolj pretočni, da nas življenje lahko živi. Tako se za nas odpirajo poti, o katerih smo sanjali. Tako se za nas odpirajo prostori, o katerih smo prepevali. Tako se za nas ustvarijo izkušnje, ki prebujajo brezpogojno ljubezen srca.

Zadovoljstvo je v rokah življenja. Mi pa smo njega otroci, katerim z vso ljubeznijo da, vse kar ima. Tudi zadovoljstvo za napajanje našega malega sveta.